Zaupanje površno lahko opišemo kot duševno stanje, v katerem človek predvidi, da se bo nekaj zgodilo tako, kot je pričakoval. Zaupanje povezujemo predvsem s prepričanjem, medtem ko upanje pomeni stanje, kjer vidimo možnost spremembe, nismo pa trdno prepričani v realizacijo, zato ta dva stanja ločujemo.
Zaupanje lahko pomeni tudi trdno vero v osebo, skupino, objekt, hipotezo, nauk, religijo ali tudi v samega sebe. Takrat govorimo o samozaupanju.
Samozaupanje je povezano s samozavestjo, ko je človek pripravljen sprejemati vse posledice v prihodnosti, najsi bodo dobre ali slabe. Seveda govorimo o resnični, zdravi samozavesti, ne o takšni, ki je vezana na določene vidike človekovega življenja (šport, umetnost, poklicno področje), na drugih pa oseba nima nikakršnega zaupanja vase in svoje zmožnosti sprejemanja. Prav tako ne moremo sprejeti arogance, ki se kaže kot precenjevanje samega sebe ali pretirano zaupanje v nekoga zaradi lastne nemoči, kot oblike resnične samozavesti.
Zaupanje je izraz samozavesti in kot tako je pogojeno z mnogimi dejavniki, ki so bodisi genskega izvora ali posledica izkušenj duše kot tudi vzgoje in vseh zunanjih dejavnikov in vplivov okolja na človekov razvoj. Vsekakor oseba, ki ni bila deležna potrebnih vzpodbud in potrjevanja v otroštvu, težje izrazi samozavest in izgradi pozitivno samopodobo kot nekdo drug, ki je imel ljubezen, varnost, vzpodbudo in razumevanje za svoja otroška prizadevanja. Na podlagi lastne slabe samopodobe se lahko izrazi nezaupanje ali pa pretirano zaupanje v posameznika ali posameznike, ki naj bi igrali vlogo »rešitelja« v problematičnih situacijah človeka, ki nima prepričanja o lastnih sposobnostih in vrednotah. V takem primeru se ta odnos in zaupanje kaže v obsesivni odvisnosti, kar je vse prej kot pozitivna karakteristika in popotnica v življenje. Posledično je stanje v pretiranem zaupanju in odvisnosti trajna »nočna mora«, ker vzpodbuja nastajanje strahu pred izgubo in še celo vrsto negativnih lastnosti, čustev in občutenj.
»Izkušnje nas učijo«, je stara, preizkušena modrost. Toda – ali je res tako? Ali res moramo sprejeti vse slabe izkušnje otroštva in mladostništva kot trajno – edino resnico? Ali ni v nas samih moč in možnost, da spremenimo ta prepričanja o vseh možnih nevarnostih in pasteh sveta, o nezaupanju, v sposobnost sprejemanja vsega, kar se nam dogaja? Seveda je! Gre za prevzgojo, za preseganje določenih negativnih prepričanj, ki nam grenijo življenje in pišejo našo življenjsko zgodbo – brez nas.
Ko zaupamo, vidimo, da tudi ljudje, ki jim podarimo zaupanje, večinoma zavestno sprejmejo zaupanje in ravnajo spontano natanko tako, da nas ne izneverijo. Torej se zaupanje povrne s potrditvijo in obenem s hvaležnostjo. To je nekako podobno ljubezni: če jo vlagaš, se bo manifestirala tudi v obratni smeri. Večina ljudi je nezaupljivih, nekateri pravijo, da zaupajo sami sebi, vendar je to notorna laž, ker zaupati drugemu že v osnovi pomeni zaupati sebi, svoji notranji moči in sposobnosti sprejemanja dobrih in tudi slabih posledic ali stvari, o čemer smo že govorili.
Lep primer splošno razširjenega negativnega prepričanja je nezaupanje v Boga, ker dopušča krivice, slabe stvari in trpljenje. Tu gre za racionalni um, ki ne sprejema niti ne razume vseh božjih razsežnosti. Torej ni krivda v svetu, temveč v človeku, ki sprejme takšno prepričanje. Veliko ali vse je v sprejemanju, o čemer sem že posebej pisal. Kdor sprejema, nujno tudi zaupa ali pa »ve«, kaj je prav. Po drugi strani pa je prisotno prepričanje in zaupanje v samega sebe in svoje sposobnosti sprejeti in razrešiti vsakodnevne težave. Torej gre za zavedanje notranje moči. Ta resnično izvira iz srca, ljubezni, ne iz analitičnega, logičnega uma. Ta moč ljubezni in miru presega strahove, torej tudi strah ali zaupati ne more biti prisoten, kadar gre za ljubezen do sebe in drugih.
Eden od vzrokov za nezaupanje je tudi nesposobnost prisluhniti sebi. V sebi imamo vse možne informacije, ki jih dobivamo iz univerzalnega informacijskega polja. Včasih te informacije, ki so med drugim lahko tudi prekognitivne narave, označujemo kot intuicijo, včasih kot »šesti čut«. Naj bo kakor koli, v sebi imamo odgovore na vsa vprašanja, vendar moramo za odpiranje poti do njih ustvariti vzajemno povezavo med vsemi aspekti naše duše: fizičnim, čustvenim, mentalnim in duhovnim principom. Večinoma se zanašamo na analitično mišljenje in (predvsem) slabe izkušnje ali prepričanja. Vendar da bi prepričanja sprejeli, moramo izhajati iz lastnih izkušenj, ki pa niso snov le za analitično obdelavo, temveč gre predvsem za analizo doživljanja, torej gre za psihološki ali duševni pristop k problemu ali slabi izkušnji. Vsaka slaba izkušnja nam pokaže tudi pot, kako je ne bomo več doživljali, če se tega seveda zavedamo in sprejmemo.
Napisal sem že, da je preseganje prepričanj pogojeno z našim sprejemanjem, vendar gre v največji meri za zavedanje zakona karme, vzroka in posledice. Bolezni in vse slabo, kar se nam pripeti, nam daje tudi vedeti, da lekcije ne bomo ponavljali, če bomo spremenili svoj način delovanja.
Zaupanje je eno od temeljnih pogojev za medosebne odnose, ki jih gradimo iz osnovnega odnosa do samega sebe. Zaupanje v svoje vrednote in sposobnosti, vera v pravilnost univerzalnega, predhodno sprejemanje samega sebe in ljubezen do sebe – vse to nam daje možnosti za zaupanje v druge in tudi v svet, ker takrat imamo izoblikovano zdravo samozavest s prepričanjem, da lahko sprejmemo vse, kar se nam dogaja in kar se nam bo zgodilo.
Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.
