Um je naše notranje stanovanje.
V njem imamo razmeščene spomine, misli, čustva, občutke. Ti so sestavni del našega notranjega stanovanja.
In kot v zunanjem stanovanju, v hiši, bloku ali pa v naravi, lahko tudi znotraj njega ves čas premikamo in kombiniramo med tem, kar se v njem nahaja, da izgleda boljše.
Težava pa nastane, ker dostikrat niti ne vemo, kaj se v njem nahaja in lahko iz tega, kar v notranjem stanovanju počnemo, naredimo celi kaos. Naše misli namreč reagirajo s čustveno vsebino, s spomini, z občutki, koncepti. In to je stvar, ki se jo mojstrimo obvladati.
Vsak večina od nas. Oziramo tisti, ki jim notranja dekoracija ni všeč.
To lahko naredimo, kot nam paše, kljub temu, da nismo največji mojstri v tem, kar se nahaja znotraj naše umske vsebine. Želimo si namreč to in ono, tisto, pa tako delovanje in nemalokrat zaprosimo za podporo, pomoč prijatelja, prijateljico, direktorja, psihologa ipd.
Težava pa je v tem, da zunanja pomoč niti pod razno ne more vedeti, kako se nekaj za nas čuti, če ne pogleda prijazno, uslužno, dobrohotno, ljubeče ali nežno v nas.
Mnogi imajo to sposobnost, mnogi ne. Kajti naš um je nekaj, kar nenehno prenaša informacije iz naših čutil v naš um. Kako se to zgodi ne ve nihče, saj se gre za prenos nečesa, kar je prej bilo v popolnosti otipljivo za naša čutila, čute, živčni sistem v svet, kjer pa vse postane naša izkušnja, ki jo zaznavamo kot nas.
Naša izkušnja nas je za razliko od tega, kar registrira naše telo, naši živci, možgani, nekaj, kar obstaja v prvi osebi in je zavestno. Telo in možgani se le odzivajo na okolico oz. na signale, ki so že shranjeni v živčnih celicah.
To je naš zunanji svet, ki ni zavesten. Postane pa, ko se znotraj nas prebudi prvoosebna (prvoosebenjska) izkušnja Jaz sem.
Preden te izkušnje ni, vse samo temelji na akciji-reakciji. Karma je sestavni del fizičnega sveta.
Seveda pa, tudi notranjega, psihičnega. Vsak um ima v sebi potrebo, da odreagira na to, kar mu je všeč, ali mu ni všeč. To akcijo pokrenejo naše mehke vsebine, ki se nahajajo v našem umu.
Mehke vsebine so fluidni elementi našega notranjega stanovanja in so prav tako kot naše telo, odzivni na to, kar v naš um prihaja iz naše okolice.
In če vanj prihaja nekaj, kar odreagira na umsko vsebino, se le-ta odzove.
Tudi intelekt in odločevalska funkcija sta del našega uma, saj operirata z umsko vsebino. Odgovorna pa sta tudi za to, da se v umu nekaj premakne, se vanj doda ali pa se temu ne dovoli, da vstopi v našo notranjo hišo.
Težava pri meditaciji čuječnosti je, da se v njej, kot pri vsaki drugi, meje med zunanjim in notranjimi zelo zabrišejo.
To, da meje postanejo zelo zabrisane pomeni, da postane zelo nejasno, kaj je naš notranji in kaj naš zunanji svet, ki ga doživljamo. Podobno se dogaja v sanjah. A tam smo še vedno več manj zavarovani, saj če ne vemo, da lahko po sanjah potujemo, potem tega ne počnemo.
Sanje nam pomagajo videti, da nismo samo telo, da nismo omejeni samo na fizični svet, in da lahko dejansko potujemo med svetovi, pa tudi po notranjem svetu, našem lastnem, ki je v našem umu, lahko marsikaj postorimo, kar je bilo prej nemogoče.
Naša domišljija nam jasno kaže, da se lahko nahajamo tako v enem, kot drugem. Težava pri domišljiji pa je večkrat to, da ne moramo tega tako z lahkoto pretočiti v resnično življenje. In če se sanj zavedamo, no, tako to lahko storimo.
Kot da bi sanje dodajale novi nivo k temu, kar lahko storimo.
Ko meditiramo, ali se ukvarjamo s kakršnokoli drugi prakso, ki nam omogoča, da se meje našega zavedanja spremenijo, postanemo bolj dojemljivi za to, kar doživljamo kot mi, v prvi osebi.
In če takrat naše meje niso on-par s tem, da vemo, kdo smo mi, potem lahko v sebi ustvarimo mnogo zmešnjave, čeprav je ne bi želeli.
V trenutku, ko se zlijemo s tem večjim poljem zavedanja, ki nam ga prinese meditacija, se lahko s tem poljem stopimo, postanemo to polje, lahko pa še vedno imamo v sebi občutek za sebe.
Kar tako potovati po tej notranji ravni, pa misliti, da smo to še vedno mi, je zelo neodgovorno.
Seveda smo to mi, a težava je, da postane naše zavedanja široko, in ne vključuje več samo nas samih, temveč tudi »višje« vidike drugih, ki so z nami v meditaciji. In to ne bi bila težava, če bi se vsak držal tega, kar je on sam. In ker se ne, pride do prenosov, mešanja, prekrivanja ipd.
Nevarnost pri meditaciji je v tem, da z lahkoto zamenjamo sebe za nekoga drugega oz. njegov občutek za njega, za svoj občutek za sebe. Še posebej je to očitno, ko nismo v to trenirani.
V zunanjem, materialnem svetu, so naše notranje meje zelo definirane, čeprav tudi tam prihaja do prenosov čustev, misli, idej ipd. na druge. To z lahkoto vidimo, ko se drugi odzivajo na nas nezavedno.
Govorijo nam naše zgodbe, naše potrebe, načine obnašanj, kar je seveda dobro, še posebej takrat, ko gremo to »pozdravit« ali izpustit. Mnogi psihiatri in psihologi imajo to v okviru svojega korikuluma, da gredo k kolegom, da jim pomagajo iz godlje, ki se je znotraj njih naredila tekom raznih klinični srečanj.
Ker če ne gredo, imajo težavo.
In podobne težava se dogaja mnogim meditantom, po znanosti vsaj 10% vseh, ki se ukvarjajo z meditacijo čuječnosti, saj izkušajo depresije, anksioznosti, stres ipd.
Vse to pa prihaja iz nečesa, kar se je preneslo. To, kar je prenešeno oz. spodbujeno znotraj nas, je namreč tisto, kar deluje znotraj nas in se potem tudi prenaša v naš zunanji svet.
