Raziskovanje Niča

Vse kar je, je svetloba. Vse drugo je sekundarno. In svetloba nosi informacije o vsem, le izbrati si moramo, kaj si želimo oz. kaj si želi, saj govorimo o večnem bitju, ki si je zaželelo to vse, ves svet.

Svetlobna modrost, ki prihaja skozi oz. je ves čas tu, kajti svetloba ves čas prihaja, le v svetu dvojnosti je včasih zastrta, a zanimivo, ves čas je tu.

Četudi je zastrta, kot to trdijo nekateri, je še vedno tu, kajti iz nivoja, iz katerega sveti, tam ni dvojnosti. Dvojnost je le tu, od koder mi opazujemo. Svetloba ves čas prežema vse, ne glede na to, če je pred nami planet, solza ali roža. Tudi senca drevesa ni težava.

OGLAS

Ko gledaš iz naše Zemeljske perspektive, je seveda težko razumeti, saj gledamo od spodaj. Vir svetlobe je vedno nekje zgoraj, vsaj planetarni, umetnega si že ustvarjamo neposredno. A ob tem pozabljamo, da je tudi umeten sestavljen iz svetlobe, ki prežema vse in šele potem pride kot neki vir skozi elektriko, kurjavo ipd.

Tudi atomi so sestavljeni iz svetlobne modrosti, kajti tudi na atome sije. A svetloba o kateri govorim ni samo fizična. V njej ni samo vira vidnega spektra. V njej je tudi duhovna komponenta in če se povežeš z njo, jo tudi lahko začutiš na podoben način, kot če se povežeš s svetlobo male valovne dolžine npr. 350 nm, jo lahko tudi začutiš, vidiš.

Naši senzorji, človeške senzorične celice so uglašene na vidni spekter, ki nam pomaga razumeti nivo dvojnosti malo bolje. A sem nismo prišli razumeti samo nivoja dvojnosti, temveč smo se prišli predvsem zliti s tistim vidikom enosti, ki nam še trenutno ni viden oz. ga ne zaznavamo.

Tudi koža je senzor, ki zaznava svetlobo in jo preko drugih poti, kot vidni živec pripelje v možganski korteks v dekodiranje. Tukaj se svetloba razloži malo drugače kot v očeh. Razlaga oči je vid, razlaga kože toplota.
A to kar čutimo, lahko povemo tudi, vidimo v vidnem spektru, nam je zanimivo, domače. S tem kar dojemamo, se srečujemo že od rojstva naprej in seveda je domače. Še več, to je tudi nekaj, kar smo se vedno učili dekodirati in si razložiti.

Zanimivo, da za nas obstaja samo tisto, kar si vemo razložiti skozi svoj možganski računalnik, vse ostalo je na nivoju verovanja kljub temu, da so tudi projekcije znanosti in znanstvenikov v prihodnosti, tudi le to. Verovanje je temelj našega odkrivanja sveta, verovanje je temelj našega odkrivanja življenja, verovanje je temelj odkrivanja nas samih.

Če namreč ne bi v sebi imeli vere, da nekaj je ali bo, ne bi šli v tisto smer. Še več, če ne bi bilo verovanja, sploh ne bi zaupali, da nas bo hrana nahranila, če se seveda samo ne obračamo na svoje »živalske« funkcije, ki so pogojene nagonsko.

Kakšna pa sploh je razlika med »živalskimi« in »človeškimi« funkcijami? Živali se odzivajo bolj na to kar čutijo v telesu kot svoje, med tem, ko ljudje plezamo iz takšne zaznave navzven, da bi lahko odkrili, kaj pa je še onstran tega. In onstran tega je še mnogo vsega, kar naši senzorji ne morejo zaznati.

Dobro je ne pozabiti, da znanost, ki temelji na že znanem, sploh ni znanost v pravem pomenu besede, temveč le raziskovanje že znanega. Za pravo znanost velja, da si upa podati se na področje neznanega. To seveda počne vsaka veja znanosti, a razlika med novim in popolnoma novim, je tukaj zelo zabrisana.

Popolnoma novo je nekaj, kar še ni bilo nikoli ustvarjeno ali odkrito in večina »znanstvenih« pogledov temelji na že znanem. Znanost tudi rekombinira atome in molekule, da bi dobila novi občutek na koži, trudi se ustvariti nove produkte za prodajo, razviti nove načine zadovoljevanj čustev in fascinacije človeške psihe. To je znanost, kateri jez pravim raziskovanje že znanega.

Obstaja pa znanost, ki gre daleč onstran tega, kar nam je znano, v vesolje, v medatomske povezave in napetosti, v neviden svet. Kamor koli se namreč obrneš, je tam neznano, ki hoče postati znano, videno in priznano človeški kogniciji. No, to je bolj znanost moje sorte.

In obstaja še ena vrsta znanosti, ki gre še globlje, onstran celo tega, kar nam lahko ponudijo naše »fizične« zaznave. Vse prejšnje znanosti namreč ponujajo raziskovanje fizičnih fenomenov, pa najsigre tukaj za atome ali mazila, avtomobile, načine premikanja.

Znanost o kateri želim govoriti v tem članku pa je duhovna znanost, ki nima temeljev toliko v materialnem svetu, razen, da ga je potrebno odstraniti, ko se hočeš poglobiti v nematerialne vidike svetlobe. Ta znanost temelji na tem, o čemer so govorili Krišna, Jezus, Buda, itn.

Znanost, ki prihaja od znotraj, torej iz duhovne komponente svetlobe, je prava znanost, kajti tisti, ki jo raziskujemo se podajamo na skrajni rob obstoja bitja, ne toliko na rob obstoja telesa in vesolja. Ta znanost vključuje vse, od atomov, molekul, do inteligence, duha, svetlobe. Mnogi jo poimenujejo na mnoge načine, seveda pa obstajajo mnogi načini kako se ji približati.

Podobno kot je v materialnem svetu Zemlja okrogla in jo lahko raziskujemo iz katere koli strani, na enak način je tudi v duhovnem svetu nekaj, kar lahko raziskujemo iz katere koli strani. To je centralno notranje sonce, luč, svetloba, bog ali duh, ki je samo eden, kot je v primeru raziskovanja samo ena Zemlja, če raziskujemo Zemljo.
Ljudje sicer vidimo, da je planetov več, da je mogoče celo več vesolji in vsa ta je ustvarila svetloba, luč, bog ipd., kajti vse se nahaja v neskončnem polju, ki je sestavljeno iz te duhovne pra-vibracije. Na enak način, kot znanost trdi, da je vse na zemlji nastalo iz pra juhe, je vse kar poznamo nastalo iz pra vibracije, ki je mati vsega.

To vibracijo so raziskovali mnogi, ob pra ljudstev, do pra plemen, do moderne fizike in znanosti. Vse izvira od tam. Ta dinamična pra tvorba je vsekakor podvržena spremembi, kot vse na zemlji in dokler govorimo o spremembi se še vedno nahajamo v svetu dvojnosti.

Svetloba in svetlobna modrost, o kateri govorim, pa je nekaj nepredstavljivega, nekaj kar je onstran dvojnosti. Njene obrise sicer lahko vidimo v absolutni resnici, v ozadju naših čustev, v ozadju naših teženj, verovanj. Kako bi se sicer podali na kakršnokoli popotovanje ali romanje v neznano, če ne bi imeli vere?

Že vsako prebujanje vsak dan znova in znova in korakanje v svet je raziskovanje nečesa novega. Vsekakor je potreben kanček vere, da vstaneš iz postelje in greš v neznano, ki ti jo prinaša dan. Ljudje smo namreč raziskovalci neznanega, vsak od nas tistega, kar nas privlači. In del tega je tudi modrost, ki prihaja skozi svetlobo, luč.

V njenem viru je vse in ni ničesar. Pri tem vsem gre za notranjo zaznavo, ne toliko za zunanjo. Da bi spoznal Nič, moraš najprej spoznati sebe. In Nič je pravzaprav del nas, ki ga raziskujemo skozi življenje.

Vsak dan znova upamo, da bomo našli notranji mir, notranjo radost, srečo. Notranjo, ker je zunanja zelo bežeča in se spreminja. V trenutku namreč, ko se navežemo na zunanjo radost, srečo ipd., le ta mine in prinaša trpljenje, vendar pa kljub temu vztrajamo in jo hočemo objeti, se je dotakniti, jo živeti.
Svetlobna modrost nam prinaša pravzaprav zavedanje, da je vse iluzija in da je navezanost le nekaj, kar bo prej ali pozneje odšlo in povzročilo takšno ali drugačno obliko trpljenja, zato mnogi, ki potujemo po poti svetlobne modrosti, duha, odkrivamo pravzaprav Nič.