Rastline, živali in ljudje se ravnamo po določeni notranji uri. Rastline odpirajo in zapirajo svoje cvetove, čebele gredo vsak večer pravočasno v panj in petelini vsako jutro naznanijo nov dan. Kako pa ljudje?

Nekega poletnega dne je nekemu švedskemu naravoslovcu odpovedala žepna ura, vendar ga to ni vznemirjalo preveč, saj je ob pogledu na vrt zlahka ugotovil, kdaj je čas za čaj. Ko je zajčja deteljica zaprla cvetove, je bila ura pet. Carl Linne (1707 – 1778), utemeljitelj moderne botanike, je zgodaj spoznal, da rastline odpirajo in zapirajo svoje cvetove vedno ob določeni uri – odvisno od vrste. Tako je profesor medicine in botanike, ki je bil obenem zelo praktičen mož, leta 1751 ugotovljeni dnevni ritem rastlin uporabil za izdelavo svoje botanične ure, ki so jo sestavljale v krog zasajene rastline.. To je bil zares barvit primer uporabnega znanja. Šele 240 let kasneje so se pojavili raziskovalci, ki so z uporabnimi idejami znova skušali izrabiti bioritem. Odkar so odkrili, da tudi človekov organizem pulzira v ritmu sončne ure, poskušajo manipulirati s tem biokronometrom, katerega delovanje krmili svetloba. Dnevni bioritem prizanese redkokateri telesni funkciji. Hormoni, telesna temperatura, bolečinska občutljivost, telesna slast in celo nastajanje rdečih krvnih telesc, nihajo pod taktirko notranje ure. Na podlagi izsledkov kronobiologov bi lahko ob ustrezni usmeritvi raziskav dnevnega ritma obnavljanja krvi precej pridobili rakavi bolniki. Bistveno bi se izboljšal tudi učinek kemoterapije, hkrati pa bi zmanjšali stranske učinke.

Kaj so vedeli stari Kitajci?

Za stare Kitajce je bila telesna ura medicinski pripomoček pri prepoznavanju telesnih pomanjkljivosti in bolezni. Telesni ritem je namreč usklajen s pretokom življenjske energije, ta pa v 24 urah v določenem vrstnem redu “hrani” oz. vzdržuje organske sisteme in posamezne organe. Ta energetski obtok približno vsake dve uri bolj aktivira eno od telesnih funkcij. V primeru, da nek organ ne deluje dobro, se ob določeni uri pojavi nelagodnost, bolečina ali hiperaktivnost nekega organa.

OGLAS

Tudi v sodobnem času je dokazano, da sončna svetloba sinhronizira hitrost človekove notranje biološke ure in sicer s spreminjajočo se dolžino dneva. Notranja ura slepih na primer bije brez svetlobnega popravka v 25-urnem ritmu. Če se nekdo prebuja ponoči ob določeni uri in če je tudi čez dan pozoren na izrazitejše telesne spremembe, npr. potenje, živčnost, težave z želodcem, srčni utrip in podobno, lahko s tem odkriva, od kod prihajajo vzroki njegovih težav. Kitajci so svoj način diagnosticiranja utemeljevali na principih jina in janga, pasivne in aktivne kozmične energije, ki mora biti tudi pri človeku v ravnovesju, da naj človek ostane zdrav in notranje uravnotežen. Tudi moderna medicina ugotavlja, da sklop možganskih celic ustrezno reagira na svetlobo in temo (dan in noč) ter o tem “obvešča” druge možganske dele, ki za tem pošiljajo impulze v ustrezne organe in telesne dele. Eden od pogojev, da naša ura kar najbolj ubrano tiktaka, je ta, da vstajamo približno ob sončnem vzhodu in ležemo k počitku ob mraku, pri čemer se ta čas v poletnih dneh seveda podaljša.

Izkoristimo dnevni ritem

Tako se na primer okrog 3. ure zjutraj prične faza prebujanja, čeprav je zunaj še trda tema; telo se iz globokega spanca počasi aktivira. Med tretjo in šesto uro tudi najbolj intenzivno sanjamo. Najbolj aktivna so jetra, življenjska energija pa prehaja tudi v pljuča.

Do 5. ure zjutraj se prično krvne žile širiti, da bi ustrezno segrele telo. Navlažijo se tudi bronhiji, obilneje pa se izločajo tudi ostale telesne sluzi. Za pljučne bolnike in astmatike je ta čas kritičen. Največ življenjske energije je v pljučih in debelem črevesu.

Okrog 7. ure nadledvična žleza proizvaja največ hormona adrenalina, ki med drugim povišuje krvni tlak in s tem pripravi naše telo na dnevne aktivnosti. Takrat se zlasti moškim poveča tudi spolna sla. Velika koncentracija energije je torej v genitalijah, ki prehaja postopoma v želodec.

Do 9. ure se želodec s pospešenim izločanjem želodčnih tekočin pripravlja na prebavo zajtrka. V tem času se tudi kri nekoliko zgosti, zato obstaja večja nevarnost srčnih infarktov (med 9. in 13. uro). Želodčni in drugi telesni sokovi in sluzi sedaj izločajo najobilneje.

Okrog 11. ure se splošna odpornost ali imunost spušča na najnižjo raven. Izločanje telesnih sluzi v tem času pade na najnižjo raven. Nasprotno pa so možgani v tem času najbolj voljni za delo. Precej energije se nahaja v srčnem predelu.

Ob 13. uri je večina telesnih organov v polni aktivnosti. Za srčne bolnike lahko ob tem času nastopi kritično obdobje preobremenitve. Tudi vsi ostali, ki si lahko ob tej uri privoščijo opoldanski odmor in počitek, bodo telesu storili veliko uslugo. Aktivira se tanko črevo.

Do 15. ure delovna storilnost že krepko usiha: telesu je potrebna nova zaloga energije, se pravi dnevni obrok. Zaradi telesne in živčne izčrpanosti napravimo več napak. V cestnem prometu je to lahko usodno. Pospešeno deluje mehur.

Do 17. ure so prebavila še naprej precej aktivna. Postopno se vrača sposobnost za delo, ponovno se poveča umska koncentracija, vendar le za krajši čas. Največ življenjske energije se sedaj nahaja v predelu ledvic.

Okrog 19. ure se telo in vse njegove funkcije polagoma pripravljajo na večerni počitek. Prekrvavitev telesnih organov je slabša, zniža se krvni tlak, krvni sladkor in srčna aktivnost. Življenjska energija sedaj potuje po ožilju. Od tod tudi nabrekle vene, zatečene noge in podobno.

Okrog 21. ure se po kratkotrajnem oživljanju krvni obtok dokončno upočasni, zmanjša se tudi aktivnost prebavnih organov; umirijo se vse telesne funkcije in celoten metabolizem. Sedaj prejme svoj delež energije tudi naše živčevje. Ob tej uri se rad prebudi kakšen zobobol.

Do 23. ure se umirijo tudi živci. Telo neizprosno zahteva počitek in spanec. Nekatere organske funkcije povsem mirujejo. Zakasneli večerni obrok ostane tako neprebavljen. Zato je tudi spanje s polnim želodcem pravzaprav obremenitev, ne pa sprostitev za telo. V polni meri se aktivira žolč. Preveč žolča pa povzroča hude sanje.

Do 1. ure zjutraj nastopi faza najglobljega spanca, seveda le pod pogojem, da smo legli k počitku pravočasno, to je med 22. in 23. uro. Delujeta le še jetra in žolč, ki se ukvarjata z izločanjem odpadnih snovi. Dotok življenjske energije se iz žolča preseli v jetra.

Do 3. ure zjutraj pretvarjanje prehrambnih snovi v odpadke in uporabno gorivo še traja. Med spanjem se obnavlja tudi vrhnji sloj kože. Če smo se kakorkoli poškodovali, je celjenje ran in obnavljanje tkiva ob tem času najbolj intenzivno.

Priredila Sonja A. Mrak
Revija Karmaplus