Lani smo imeli v Mumbaju prav posebno srečanje filozofov. Ob pripravi tega čudovitega dogodka sem prevzela skrb za pripravo jedi. Pri tem mi je pomagala prostovoljka. Ko sva skupaj pokušali prvo od številnih jedi, je rekla: “Narediva iz te pokušine obred!” Vzdušje se je v hipu spremenilo. Žlici sva od kuharja sprejeli z veliko pozornostjo in skrbnostjo ter jed počasi in istočasno zajeli. Smehljali sva se, ko sva grižljaj nesli v usta, uživali v slastnem okusu in jed razglasili za odlično! Kuhar in vsi ostali, ki so gledali, so bili presrečni.
Vsakdanjemu opravilu sva vdihnili pomen in smisel. Kakšna radost! Vsak dan smo povsod okoli nas priča obredom. Prižig olimpijske bakle, obredi ob začetku nogometnih tekem, petje državne himne, obredi ob zaključku šolanja, ob rojstvu, poroki, smrti in drugi obredi. Ljudje so že od nekdaj posebne trenutke zaznamovali z obredi. A kaj če bi iz vsakega trenutka lahko naredili nekaj posebnega? Japonci so na primer ustvarili številne obrede za številne na videz nepomembne vidike vsakdanjega življenja. Obstaja na primer obred Hanami, ki je namenjen občudovanju čudovitega cvetočega češnjevega drevesa, ki cveti le en teden v letu. Na ta način se učijo ceniti in razumeti minljivost življenja.
Pri Sumi, starodavni umetnosti slikanja s čopičem, umetnost postane obredna, saj jo izvajajo z uporabo vrhunskih veščin in zanjo potrebujejo leta meditativne prakse, s katero poglobijo razločevanje med tem, kar je bistveno, in tem, kar je nebistveno.
Tudi čajni obredi, ki so popularni danes, kažejo, kako lahko vsakdanjik prepojimo s smotrom in smislom tako, da v na videz najbolj preprosta in vsakdanja opravila zavestno vključujemo najboljši del nas samih ter se tako dvignemo nad običajno.
Kaj je po svojem bistvu obred?
To je trenutek v času in prostoru, ki je tako za njegove neposredne udeležence kot tudi opazovalce napolnjen s smislom, s svetim in s tem, kar so Egipčani poimenovali Neter.
Kako lahko svojim življenjem in dejanjem vdahnemo smisel? Morda lahko vsaki naši misli, besedi in dejanju zavestno dodamo smisel in se vsakodnevnih opravil lotimo z resnico, lepoto in dobroto. A dejstvo je, da na to še nismo pripravljeni, saj bi toliko koncentracije in pozornosti od nas zahtevalo prevelik napor. Morda so zato starodavne tradicije iznašle način, da to naredimo v omejenem delu časa in prostora, v katerem lahko s pomočjo volje dvignemo svojo zavest. Čeprav je po obredu, na magičen način, tudi posvetna dimenzija prežeta z duhom.
Posvetno tako postane aktiven, premikajoč, tridimenzionalen simbol, ustvarjen v zavesti tistih, ki so vodili obred, in tistih, ki so bili v njem navzoči. Na ta način so starodavne tradicije dostopale do “svetega časa” – drugačne dimenzije časa, ki deluje kot most med našim minljivim svetom in večnostjo, področjem, kjer prebivajo bogovi.
Čeprav so se obredi starodavnih kultur razlikovali v podrobnostih in načinu izvedbe, si skozi vsa tisočletja ne moremo predstavljati nobene človeške civilizacije, ki obredov ne bi uporabljala kot bistvenih načinov, ki življenju dajejo smisel.
Lahko bi rekli, da so starodavna ljudstva pri izvajanju obredov medse povabila bogove, ideale, da bi bili navzoči v posebnih trenutkih in prostorih. Obredi namreč ustvarjajo posvečene prostore za božansko, tu, na Zemlji.
Starodavni modreci bogov niso prosili, naj jim dajo tisto, kar so si sami želeli. Namesto tega so jih prosili, naj jih blagoslovijo z ideali, božanskimi lastnostmi: prosili so, da jih obdarijo z dobroto, resnico, lepoto in pravico, ne le zanje, ampak za vsa živa bitja. Zato lahko rečemo, da imajo obredi dva namena: da v naša življenja privabijo božansko in da hkrati dvignejo našo zavest proti božanskemu. Zato je obred most, ki nas lahko poveže s svetim. Če to dosežemo, pa če tudi le za bežen trenutek, lahko izkusimo globoko transformacijo.
Nekdo se morda sprašuje, ali obstaja idealen način za izvedbo obreda? Starodavna ljudstva so vedela, da vsaka stvar v naravi lahko obredu doda vrednost in smisel – da lahko različni elementi v pravi kombinaciji ustvarijo moč smisla, ki ga potrebujemo v danem času in prostoru. Barve, kamni, glasba, besede moči, voda, ogenj, cvetje, dišave, uporaba močnih simbolov, lokacija templja in čas dneva, meseca ali leta obredom dodajajo vrednost in smisel. A starodavna ljudstva so se zavedala tudi, da je še bolj kot vse našteto naša zavest tista, ki omogoča obred v pravem pomenu, to je povezava z bistvom, z božanskim.
Danes je morda moderno, da se obredom posmehujemo, jih odpišemo kot formalnost ali celo kot vraževerne rituale. Ponosni smo, če jih opuščamo, ali še huje, cinični in nespoštljivi smo, če se jih udeležimo. Izvajamo jih, ne da bi se povezali z bistvom. Poročne zaobljube, krstni zakramenti ali celo vstajanje ob narodni himni pred začetkom športnega soočanja moštev – koliko nam to v resnici pomeni? Plitkost materializma nas vse prizadeva in nas pogosto docela pogoltne. Sam koncept duhovne rasti je zasmehovan in bogovom materialnega bogastva smo dopustili, da prevzamejo naše življenje ter da tako pripisujemo vrednost zunanjim materialnim stvarem, ki jih kopičimo in jih bomo prej ali slej zavrgli. Vredno se nam zdi tisto, kar lahko vidimo, okusimo in otipamo. In ker cenimo in si za cilje zastavljamo zunanje stvari – več denarja, večji dom ali avto – jih bomo zagotovo izgubili. Tako nam stvari, ki jih spoštujmo, naši lastni cilji, prinašajo bolečino in trpljenje.
Danes obrede izvajamo, da bi počastili posebne priložnosti, pri katerih bogove prosimo za blagoslov. Prosimo za dobro zdravje, srečo, uspeh in materialno bogastvo. Včasih se z bogovi celo pogajamo: “Če mi pomagaš, da podpišem to poslovno pogodbo, bom doniral zlato opeko za tvoj tempelj.” Starodavna ljudstva bi se morda čudila temu, kako danes izvajamo obrede.
Izguba vrednot in smisla bi morda bila znosna, če bi ti bili le človeška iznajdba. A vseeno je vsakogar med nami v nekem trenutku ganila lepota zahajajočega sonca, trenutek, ki ga je nenačrtno zapolnil Neter, svetost. Vidimo, da imajo živali lastne obrede: vse ptice prepevajo ob vzhajajočemu soncu, rastline spomladi razvijejo nove poganjke. Štirje letni časi označujejo obredne cikle časa na zemlji. Videti je, da vsa bitja v naravi obredno sodelujejo v delu življenja. Videti je, kot da so starodavna ljudstva prepoznala, da tudi sam univerzum izvaja obrede oziroma da evoluira na obreden način. In zato nas ne preseneča, da so si starodavne civilizacije prav tako prizadevale sodelovati pri tem.
Pravijo, da je bil Stonehenge zgrajen, da bi označeval in slavil poletni solsticij. Velika piramida v Gizi in templji v Teothiuacanu in Machu Pichuju so zgrajeni kot podobe nebesnega, da bi pritegnile te božanske energije na Zemljo. Da bi bile most med tuzemskim in nebeškim.
Kaj lahko naredimo kot učenci filozofije, kot iskalci modrosti?
Morda lahko v svoje življenje vnesemo več obrednosti. Morda se lahko naučimo prepoznavati, da je vsak trenutek našega vsakdana mogoče napolniti s smislom, pozornostjo in zavestjo. Kako se lahko zjutraj prebudimo z lepoto in radostjo sončnega vzhoda? Kako lahko pripravimo in spijemo svojo kavo s hvaležnostjo? S kakšno energijo vstopamo na naša delovna mesta in v naše domove? Kako lahko naše besede naredimo bolj svete, jih napolnimo s pomenom, tako da jim vdahnemo resnico in prijaznost? In nazadnje, kako lahko umremo z dostojanstvom in milostjo, kakor zahajajoče sonce … ob zvoku ptičjega petja, polni zavedanja, lepote in radosti, da smo resnično živeli! Tedaj lahko odkrijemo, da v resnici ni smrti. Je samo življenje. In življenje samo po sebi je najveličastnejši obred med vsemi.
Avtor: Zarina Screwvala
