Biti sam s sabo. Veseliti se naše lastne družbe. Besedi sam in s sabo pomenita neke vrste dualnost, dvojnost. Mi smo ljubezen. Naš um pa sestavljajo misli in čustva kot so strah, jeza, žalost. S sočutjem do sebe skozi energijo ljubezni, ki smo, skrbimo za naš um. Tako celimo krvaveče rane v umu, ki se kažejo s ponavljajočimi mislimi in čustvi. Tako, ko smo s sočutjem prisotni v svojem umu, smo dejansko sami s sabo. Hkrati zaradi dualnosti, ki se celi v enost nismo sami, saj si (svojemu umu) dajemo ljubezen, ki smo.
Tako se manj počutimo sami. Zavedamo se, da smo ljubezen in naš duhovni aspekt v molitvi prosimo za pomoč, ko nam zmanjkuje moči. Hvaležni smo za vsako novo sekundo, vsak nov dan življenja na Zemlji. Naše življenje ni več osamljeno, saj ga prežema toplina sočutja, s katero se zdravimo in ki tako zdravi tudi našo okolico, vse ljudi okoli nas. To je energijsko zdravljenje s sočutjem.
Postavimo se v vlogo opazovalca in med zavestnim čuječnostnim dihanjem ugotavljamo kaj telo in um dejansko potrebujeta. Potem jima to tudi dajajmo.