Sri Ramana Maharshi, kot je poznan, je bil rojen 30. decembra 1879, na dan Ardra Darshana, ki je veljal za sveti in ugoden, saj se na ta dan spominjajo priložnosti, ko se je Gospod Šiva pojavil pred velikimi svetniki kot Gautama in Pantajali. Njegov oče je bil Sundaramski pravnik Tiruchuzije, vasi okoli trideset milij jugo-vzhodno od Madurai-ja. Sandaram, nosilec uglednega statusa, ki ga je nosil z visokim spoštovanjem in ljubeznijo, je bil poročen z Almagammal, pobožno hindujko, predano ženo in radodarno gostiteljico. Otroka so poimenovali Venkatamaran. Po nekaj letih izobraževanja v sami Tiruchuzi, je Venkatamaran študiral za svojo prvo življenjsko obliko v Dindigulu in za višje oblike v Mudraiju. Ne zdi se, da je dosegel kakšno posebno razlikovanje v šoli in se smatra, da je več poudarka dajal športu kot študiju. Bhagavan mi je enkrat rekel, “Pisali so takole, vendar pa mi je bilo v resnici vseeno ali sem se ukvarjal s športom in študijem, na enak način.” Bil je fizično močnejši kot večina njegovih sošolcev.
Nič posebnega ni za zabeležiti v njegovem življenju do novembra 1895. Ko je eden njegovih sorodnikov govoril ob svojem povratku iz Arunachale (drugo ime za Tiruvannamalai), je imelo ime zaradi nekega neznanega razloga močan in globok učinek nanj, v njem je priklicalo strahospoštovanje, čaščenje in ljubezen, ki so se medsebojno prepletali – čeprav to ni bilo prvič, da je slišal to ime. Bhagavan mi je rekel, “Iz mojih ranih let, je ime Arunachala znotraj mene ‘svetilo in odzvanjalo’. Znotraj mene je bila sveta vibracija tega imena.” Vprašal sem Bhagavana kaj pomeni spuhrana in mi je povedal, da je prenesel zamisel tako zvoka kot vida, zvoka in vida, ki ni zaznaven ušesom in očem, vendar pa le srcu, psihičnemu srcu. Nekaj časa za tem mu je v roke prišlo delo Peria Puranam v Tamiščini, ki ponovno našteva življenja številnih Tamilskih svetnikov in ga je to globoko ganilo, da jih je začel preučevati.
Junija 1896, ko mu je bilo šestnajst let, se je zgodil najbolj pomemben dogodek v njegovem življenju. Naenkrat ga je zapopadel velik strah, da bo umrl, čeprav je bil takrat v normalnem telesnem zdravju in moči. Šok tega nenadnega in prežemajočega strahu pred smrtjo, ga je vodil do neobičajne izkušnje, ki jo jedrnato Maharshi sam opiše takole:
“Šok me je v trenutku postavil v stanje instrospekcije in introvertiranosti. Mentalno sem si rekel, ‘Sedaj je prišla smrt. Kaj to pomeni? Kaj je to, kar umira? To telo umre.’ Kar naenkrat sem zdramatiziral sceno smrti. Razširil sem svoje ude in jih držal rigidne kakor, da bi vstopila mrliška okorelost. ‘No torej’, sem si rekel, ‘to telo je mrtvo. Ponesli ga bodo na kurišče in ga zmanjšali v pepel. Vendar pa s smrtjo tega telesa, ali ‘sem’ mrtev? Je telo ‘jaz’? To telo je tiho in negibno, vendar pa čutim popolno silo moje osebnosti in celo šum ‘jaz’ znotraj mene, ki je ločen od mojega telesa, torej ‘jaz’ sem duh, stvar, ki presega telo’. Vse to ni bil le intelektualen proces. Pred mojimi očmi se je pojavil nazoren blisk kot živa resnica.”
Ta izkušnja, ki je morda trajala pol ure, je spremenila fanta v popolnosti, za tem za vedno. Izgubil je interes v svojem študiju, prijateljih in sorodnikih in celo v njegovi hrani. Pogosto je šel v svetišča Meenkashi in Sundareswara v veliki tempelj v Madruai in je preživel dolge ure v občudovanju pred podobami. Občasno je molil za Gospodovo milost, da bi tekla v njega in ga naredila kot enega od šestnajstih svetnikov v Peria Puranami. Vendar, pa je večino tega časa bil izgubljen v božanski blaženosti znotraj sebe med tem, ko so iz njegovih oči tekle solze.
Med tem, ko so ga njegovi materialno obrnjeni starejši in še posebno starejši brat, občasno zafrkavali. Končno so 29. avgusta 1896, ko je študiral v šesti življenjski obliki, stvari prišle v glavo. Starejši brat je izbruhnil, “Enemu, kot takemu (tj., posamezniku, ki je izgubljen v kontemplaciji), zakaj ta način življenja (tj. knjige, šola in dom)”? To se je dotaknilo srca mladega Venkatamarana in rekel si je, “Da, to je prav res. Kaj imam za opraviti tu in z vsemi temi stvarmi?” in odločil se je v trenutku, da zapusti svoj dom in da gre v Arunachalo. Svojemu starejšemu bratu je rekel, “Sedaj moram iti v šolo, da se udeležim posebnega predavanja”. Starejši brat je odgovoril, “Potem si vzemi pet rupij iz škatle spodaj in plačaj mojo šolnino za kolidž.” Mladi aspirant je vzel to kot Božjo oskrbo za njegovo vožnjo z vlakom do Arunachale. Tiruvannamalai je iskal v starih zemljevidih in zagledal kraj in mislil, da bi tri rupije moralo biti dovolj, da bi lahko prispel tja. Torej je vzel samo to vsoto in začel hoditi proti železniški postaji in pustil v uglednem kraju sporočilo, ki je sporočalo:
“V iskanju mojega Očeta in v poslušnosti ukaza, ki mi ga je naložil, sem zapustil ta kraj. To (tj. meni) le vstopa v dober podvig; torej nihče ne bi smel žalovati nad tem dogodkom, niti ne bi nikomur bilo potrebno zapravljati denarja, da bi iskal tole. Dve rupiji puščam tule.”
Prispel je na postajo dosti pozneje, kot naj bi vlak zapustil postajo. Vendar pa je vlak, ki bi moral priti zamujal in tako je deček bil sposoben priti nanj. Kupil je le karto do Tindinvanama, saj glede na karto Tiruvannamalai ni bil na železniški liniji in je bila najbližja postaja Tindivanam. Vendar pa mu je starejši Moulvi, ki je sedel v oddelku, ki ga je zahteval navdušen mladinec, na poti tja kamor je šel povedal o nedavno odprti povezavi Villupuram-Katpadi, ki je šla skozi Tiruvannamalai. Maharshi se ni mogel spomniti, da je v oddelku videl Moulvija na postaji v Maduraiju, niti ga ni videl kako je vstopal na kateri drugi postaji. In s tem, ko je sledil Moulvijev nasvet, je fante izstopil v Villupuramu in po nekaj nepomembnih dogodkih prispel v kraj, ki se je imenoval Arayaninalloor (železniška postaja Tirukoilur) na njegovi poti v Tiruvannmalai. Ko je našel tempelj Atulyanatha Isware, je vstopil in sedel v dhyani (meditaciji) v sobici, ki je bila temno osvetljena z utripajočo svetilko. Med tem, ko je bil absorbiran v dhyani je nenadoma opazil, da je cel prostor napolnjen s svetlo svetlobo. V čudenju je mlad podanik pogledal v smeri garbhagrihe (najbolj notranjega svetišča), da bi videl, če je luč svetila še naprej tudi tja. Vendar pa ni odkril nobenega vira svetlobe, ki je tako ali tako, izginila v kratkem. Kraj, kjer se je ta svetloba razodela mlademu swamiju, je bil prav kraj, kjer je cenjen saivitski svetnik Tirugnanasambandar imel vizijo Gospoda Arunachale, ki ga še vedno častijo.
Iz Arayaninalloorja je mladi deček sčasoma prišel v Tiruvannmalai, 1. septembra 1896 zjutraj in šel direktno k Gospodu Arunachali v tempelj. Čeprav je prispel v tempelj ob tej nenavadni uri po jutranji puji, so bila vsa vrata, ki so vodila do najbolj notranjega svetišča odprta in šel je prav do konca in rekel, “Oče, prišel sem, kot Si zapovedal, naj se zgodi Tvoja volja.” Goreč občutek v telesu, ki ga je čutil že nekaj dni je tudi prenehal po tem, ko je na takšen način oznanil svoj prihod. Po tem, ko je tam preživel nekaj časa v dhyani, je prišel ven. Ko je zapustil tempelj, je šel v mesto in se vrnil s pobritimi lasmi in le z malček obleke.
Sprva se je naselil v dvorani tisočerih stebrov v templju. Da bi se izognil motnjam skupin, ki jih je pritegnila nenavadna predstava tako mlade osebe, ki sedi v tako globoki meditaciji, se je moral premikati iz kraja na kraj, tako znotraj, kot zunaj templja. Minila so nič manj kot tri leta v vzdrževanju popolne tišine v globoki in vse absorbirajoči meditaciji med katero je mladi asket izgubil vso zavest telesa. Ko je sedel v svetišču Pathala Lingama v temnem kotu dvorane tisočerih stebrov, so odkrili, sta bila njegov sedež in stegna močno objedena zaradi insektov, da sta kri in gnoj tekla iz ran in je še vedno sedel v meditaciji, nezavedajoč se tega, kar se je dogajalo telesu.
Občudovalci so se zbrali okoli njega in so vzdrževali njegovo fizično telo živo. Eden od njih, Annamalai Thambiran, je začel častiti mladega swamija, kot če bi bil podoba v templju, z darovi sadja in rož in s prižganimi kadili. Prvi dan je to čudno čaščenje minilo brez protestiranja. Vendar pa, ko je človek prišel tja ponovno naslednji dan in prinesel hrano kot običajno in se namenil ponoviti svoje čaščenje, je našel na bližnjem zidu sledeče besede napisane z ogljem v tamiščini, “To (hrana) je zadosti za to (telo).” Tako je postalo jasno, da je mladi swami pismen. To znanje je bilo uporabljeno pozneje s strani drugega oboževalca, glavnega računovodje taluka tega prostora, ki je izvedel satyagraho in prisilil swamija, da je napisal, da je bilo njegovo ime Vankataraman in da je prišel iz Tiruchuzhija.
Novice so sčasoma dosegle njegove sorodnike in stric Nelliappa Iyer je prišel in preverjal, da bi vzel swamija nazaj v njegov kraj. Na to ni bilo popolnoma nobenega odziva. Pozneje sta prišla njegova mama in starejši brat in poizkusila v svoje najboljše, da bi odpeljala swamija domov. Ponovno ni bilo na to nobenega odziva. Vendar pa je končno na prošnje sledilcev swami napisal v Tamilščini na list papirja:
“Vladar vsega nadzira usode duše, glede na njihova pretekla dejanja, njihovo prarabdha karmo. Kar je usojeno, da se zgodi, se bo zgodilo. Karkoli je določeno, se bo zgodilo, pa naj posameznik stori karkoli, da bi to preprečil. To je gotovo. Zato je mirnost najboljša.”
Tako sta mati in brat odšla nazaj. In Brahmana Swami, kakor so ga klicali, je ostal ob hribu, čeprav se je premikal iz enega mesta na drugega.
Leta 1907 je Kavyakantha Ganapathi Muni, priznan Sanskrtski pesnik in učenjak, ki je naporno izvajal duhovno sadhano že več let, postal goreč sledilec Brahmana Swamija; in je bil on in njegovi učenci, ki so se začeli modno nanašati nanj kot na mladostnega swamija in kot na Bhagavana Sri Ramana Maharshija.
Bhagavan Ramana je živel v templju in v okolici velikega templja približno eno leto, v predmestju približno eno milijo vzhodno od templja približno dve leti in potem okoli in v votlini Virupaksha na hribu svetega žarka skoraj petnajst let. Potem je ostal za šest let v Ashramu, ki se je imenoval Skandasram, ki ga je zanj zgradila vrsta gorečih sledilcev, ki jih je vodil Kandaswami. Prostor je bil kamnit in pokrit s kaktusovo omelo. Nihče si ni mogel zamisliti, da je tam možno zgraditi hišo. Vendar pa je bila takšna goreča ljubezen in neumorno delo sledilcev, tako, da je nemogoče postalo mogoče. Bhagavan mi je rekel, da je ta prostor poimenovan po Kandaswamiju – Skandasram.
Med tem, ko je Bhagavan živel v votlini Virupaksha, se je združil s svojo mamo, ki je začela kuhati. Do takrat so Bhagavanova sledilci ponavadi prosili po ulicah za hrano in karkoli so dobili se je razdelilo med vse te, ki so bili v Ashramu v tistem trenutku. Bhagavanova rezidenca se je preselila v Skandasram leta 1916. Mati je bila z njim tam in je umrla maja 1922. Njeno telo so zažgali na mestu kjer sedaj stoji svetišče Matrubhuteswara. Bhagavan je pogosto šel tu in tam obiskat Samadhi. Nekega dne decembra 1922 je šel tja kot običajno, vendar pa ni imel nobene potrebe, da bi se vrnil v Skandasram, tako, da je živel tam več kot sedemindvajset let, do njegovega Mahasamadhija aprila 1950. Okoli materinega Samadhija je zrastel niz zgradb ki jih imenujemo Sri Ramanasramam. V njega so lahko prišli vsi in tam živeli, se gibali in govorili, kot kdorkoli od nas. Zdelo se je, da je živel na svetu, vendar pa njegovo resnično bitje ni bilo na njem. Živel je brez vsake navezanosti na svojo okolico. To stanje bitja se je primerjalo v knjigah s stanjem človeka, ki nalahno spi v vozičku. Ne glede na to, če se voziček giblje ali stoji ali mu menjavajo volovsko vrego, je človeku, ki spi v njem vse enako. Jnani, katerega ‘jaz’ je bil popolnoma uničen, katerega um ali ego je bil zaklan in ki je šel spat skupaj v sebe oz. ki se je zlil z Jazom, nanj nima učinka to, kar bi lahko počel ali ne v tem življenju.
Neprecenljiv privilegij je biti sodobnik takšnega velikega svetnika in vidca. Vsekakor bi bila velika tragedija, če bi vernim iskalcem spodletelo izkoristiti prednost takšne prisotnosti v naši sredini med tem, ko so ljudje iz daljnjih dežel, skoraj iz konca sveta, prejeli veliko iz povezanosti z njim in preučevanjem njegovega življenja in učenj. V naših knjigah je zapisano, da čakajo te, ki vadijo v prisotnosti Samo realiziranega Bitja, neizmerne duhovne pridobitve. Učenje iz knjig, opazovanj, obredi in ceremonije, tapas ali joga, romanja k svetim svetiščem in svetim vodam – nič od tega ne more biti enako povezavi z resničnim jnanijem in pripomoči posameznikovemu napredku na duhovni poti.
Sedaj lahko nadaljujemo do osrednjega in edinega učenja, ki ga je Maharshi posredoval vsem iskalcem, da se ga naučijo in izkusijo sami.
To kar sije znotraj vsakega od nas kot ‘jaz sem’ je Jaz. To je edina resničnost in vse drugo je le pojavnost. Tudi v Bibliji je jasno povedano in empatično, da je Bog povedal Mojzesu, ‘Jaz sem, kdor sem’. Verza trinajst in štirinajst Eksodusa, poglavje 3, povzema sporočilo Maharshija, oz. da je ‘jaz sem’ ime Boga in je zavest ‘jaz sem’, ki jo ima vsak znotraj sebe, glas Boga ali Jaza.
Maharshi pravi vsem resničnim iskalcem resnice:
Na vsaki stopnji in za vse praviš ‘jaz’, ‘jaz’; praviš, ‘jaz želim to’, ‘jaz čutim to’, ‘jaz mislim to’ in tako naprej. Vprašaj se, kdo je ta ‘jaz’, od kod ta ‘jaz’ misel prihaja, kaj je njeni izvir; imej svoj um trdno osredotočen na to misel, do izločitve vseh drugih misli in proces te bo peljal prej ali pozneje do spoznanja Jaza.
Metoda je preprosto to: vprašaj se ‘Kdo sem jaz?’ in poizkušaj držati svoj celoten um osredotočen na to, da bi dobil odgovor na to vprašanje. Resnično, različne nepovezane misli se bodo prebudile znotraj tebe in te zmerjale in ti poizkušale odvrniti pozornost. Vendar pa je za vse te misli ‘jaz’ misel izvir in hranilo. Torej, vsaka misel vznikne, brez tega, da bi dovolil, da se razvije, vprašaj, kdo dobi to misel. Odgovor bo: ‘jaz’. Potem se vprašaj, “Kdo je ta ‘jaz’ in od kje?” Maharhi pravi, “Ne izgubiti poguma zaradi raznoličnosti in mnogoterosti misli, ki te zamotujejo. Sledi zgodnji metodi in veri in upanju in vsekakor boš uspel.” In daje ilustracijo:
Oblegaj trdnjavo. Kako drug za drugim pridejo ven vojaki, vsakega pobij s svojim mečem. Ko si tako ubil zadnjega vojaka, zajameš trdnjavo. Dokler niso vse misli uničene, bodo vedno znova in znova prihajale ven. Vendar pa jih ubij vse z mečem, ‘Kdo sem jaz?’, in na koncu bo trdnjava tvoja. Ne zgodi se le s preprostim godrnjanjem besed ‘Kdo sem jaz?’ sebi, da bi posameznik prišel na cilj. Goreč napor uma, popolna introverzija vseh lastnosti, popolna absorpcija na potovanju do kjer ‘jaz’ izvira – vse to je potrebno za uspeh.
V enem svojih verzov Maharshi pravi:
Potopi se globoko v sebe, v najbolj notranje globine svojega srca, kakor lovec na bisere zadržuje govor in sapo, potopi se globoko v vode in tako zavaruj z budnim umom zaklad Jaza, ki je znotraj znotraj.
Sri Bhagavan je, vsekakor ni nasprotoval nobeni drugi dobro poznani metodi, kot karma, bhakti ali raja joga ali japa mantra, ceremonialnemu čaščenju, obiskovanju templja, opazovanju ritualov ali katerega od različnih načinov, ki so jih izbrali podaniki, da bi dosegli Boga. Svetuje, da naj vsak sledi metodi, ki se mu najbolj prilega ali tisto, ki mu je najlažja. Zagotavlja nam, da bodo vsi romarji, ki hodijo po različnih poteh, dosegli isti cilj, ki je, kot vztraja, spoznanje Sat-Chit-Anande, Enega brez pomisleka. Na vse učene razprave o advaiti, dvaiti ali visishtadvaiti se nanaša kot na brezplodne ali nekoristne. Iz njegovega pogleda je, da če se umska aktivnost v resnici zreducira na nič, da se bo takrat združila z Jazom in Jaz bo od takrat naprej prevzel nadzor.
Učimo se torej in vadimo to čisto in enostavno Maha jogo in dosežimo mir in radost!
Vir: A. Devaraja Mudaliar, Ramana Smrti, prvo poglavje
