Ko se izteka leto, naredimo neke vrste bilanco in se odločimo kako naprej. Najbolj iskana terapevtska storitev je iskanje pomoči, ko se nekdo ne zna odločiti, najbolj pogoste negotovosti pa so: poroka da ali ne, ločiti se ali ostati skupaj, eksistenčna ogroženost zaradi občutka brezizhodnosti.
Nekdo, ki se ne more odločiti, je pravzaprav sprejel odločitev: ostajam na mestu.
To je lahko udobno, a zelo verjetno bodo posledice neodločitve nenehno vodile pred ponovno zahtevo po odločitvi. Način življenja in izguba vrednot ter ohlapnost družbenih norm zahtevata več svobodne volje pri odločanju; zato odločanje postaja eden večjih problemov sodobnega človeka. Nekoč je bilo lažje; namesto nas so odločala družbena pravila, ljudje pa smo se odločali, ali na taka pravila pristajamo. Ko potujem po vzhodni polobli, vidim, da imata tradicija in vera močan vpliv in določata vsak segment življenja posameznika. V muslimanskem svetu večina sploh ne pomisli, da bi delovali izven tradicije, ki zelo jasno usmerja življenje.
Poleg družbe o naši fleksibilnosti pri določeni odločitvi odloča tudi to, koliko pomladi štejemo in koliko izkušenj smo si nabrali; ne glede na izkušenost pa so določene odločitve lahko zelo trd oreh. Res je, da smo kot je bil Hamlet le redko postavljeni pred biti ali ne biti, in vendar je vsako odločanje svojevrsten razcep ali razpotje.
Odločamo se lahko premišljeno razumsko ali pa intuitivno in hitro. V našem okolju večina strokovnjakov zagovarja model odločanja, ki temelji na konceptu racionalnosti, in predpostavlja, da je tisti, ki sprejema odločitev, povsem logičen in objektiven, da ima na razpolago vse potrebne podatke, povsem jasne cilje in kriterije ter dovolj časa, da sprejme optimalno odločitev, ki temelji na ugotovitvi potrebe po odločitvi, postavitvi odločitvenih kriterijev in pomembnosti. Na koncu poiščemo še alternativne možnosti. Razumsko odločanje je blizu preračunljivosti in značilno za našo kulturo.
Intuitivni model bi racionalnež ocenil sumljivo in podvomil o tem, da se bo taka odločitev izkazala za pravilno. In vendar znanstveniki priznavajo, da je intuicija lahko zelo učinkovita. Intuitivno odločanje je podzavesten proces, ki temelji na izkušnjah, zato človek tako odločitev neredko ne zna racionalno utemeljiti. Običajno reče: »Preprosto sem čutil, katera odločitev je prava!« Intuitivne odločitve sprejemamo, kadar smo precej negotovi in imamo malo konkretnih izkušenj, na katere bi se lahko oprli, če bi se odločali racionalno. Predvidevanje pa je le preigravanje zgodb na podlagi izkušenj, a ne le naših, pač pa tudi izkušenj družbe in soljudi.
Krisis je starogrška beseda in pomeni odločitev; predhodnice teh so krize. Pravzaprav jih v mili obliki doživljamo nenehno, če pa je kriza večja, lahko izzove usodno odločitev. Pred usodnimi odločitvami pa smo, tako stari Grki, v tistih situacijah, ki v sebi nosijo možnost korenitega poseganja v stanje, ko se nismo že dolgo premaknili z mrtve točke. Nezadovoljstvo s starim se bo umaknilo prav zaradi krize, ki bo izzvala odločitev za spremembo.
Takšne priložnosti nam ponudi usoda; usodnost je posledica predhodnih dejanj. Pri tem želimo verjeti, da smo živeli tudi že prej in si pridobili izkušnje. Zapisane so v našem nezavednem. V trenutku krize smo nezadovoljni z obstoječim, zato začnemo razmišljati o nečem novem in usoda »organizira« priložnost za odločitev.
Prave priložnosti, ki zahtevajo korenite preobrazbe, je treba prepoznati, razumeti, zagrabiti in izkoristiti. Kajti, »priložnost zamujena, ne vrne se nobena!« Kot pravi Shakespeare, biti ali ne biti je vprašanje sedaj, ta trenutek in ne v prihodnosti.
Večina bi pri odločitvi rada neko zagotovilo, da se bodo, če izberejo to in to opcijo, prav odločili. A še vedno nismo prišli do tega, kako pravilno izbrati? Nekateri pravijo, da se v življenju odločamo glede na smisel življenja: taka izbira je vedno prava, četudi bomo rekli, odločil sem se napačno.
V polnosti dojeti smisel življenja pa ne moremo zgolj z razumom, ampak s srcem. Srce ima uvid v globino, ozadje, tisto skrivnostno v naši usodi in ono nikoli ne zgreši.
Zato v situacijah življenjskih izbir naše srce sledi našemu življenjskemu smislu. Z druge strani pa naša glava analizira, komplicira, dvomi, išče dokaze – a jaz ji brez sodelovanja srca ne bi zaupal. Če slišimo glas srca v trenutku izbire – odločitve -, potem pa se odločamo na podlagi razuma, je podobno, kot da se na razpotju, kljub smerokazu, odločimo iti v drugo smer.
V ozadju odločanja, ki ni sledilo srcu, nastajajo zmedene energije: nečesa smo si želeli, a smo željo potlačili, mogoče smo jo imeli za neuresničljivo, zato smo se odločili preračunljivo. Zdaj nas negotovost razjeda, negotovost pa je energija, ki jo trošimo po nepotrebnem. Kot da bi stali v vrsti pred okencem za nakup karte za vlak. Dokler stojimo v vrsti, sanjamo o tem, da bi šli v hribe in na morje, pa še oboje hkrati. Ko pridemo na vrsto, se še kar ne moremo odločiti, zato spustimo naprej nekaj za nami čakajočih.
Tudi če se odločimo napačno, je še vedno boljše, kot nobena odločitev – imeli bomo izkušnjo in se naslednjič lažje odločili. Odločitev je kot lepo zavito darilo. Odpiramo ga, in še ne vemo, kaj bom zagledali. Sprejmemo ga, pa ne vemo, ali nam bo sploh všeč. Če nam ne bo, kaj potem? Odločitev je sprejemanje odgovornosti, je paket, v katerem je nekaj dobrega in nekaj neuporabnega. A tisto, kar se nam zdi neuporabno, morda uporabno šele postane.
V novem letu vam želim veliko izzivov in pravilnih odločitev!
Marjan Ogorevc, bioterapevt
