Evropski kontinent se ponovno sooča z negotovostjo glede ohranjanja varnosti in miru. Po dveh svetovnih vojnah in milijonih drugih vojn in bojev, ki so se dogajali na tem ozemlju, na kateri danes počivajo neštete kosti žrtev mučenj in ubojev in po katerem so se pretakale reke krvi, bi si človek mislil, da smo prerasli te primitivne in absurdne ideološke vojne. Moja in prejšnja generacija nista resno občutili nobenih vojn. Tovrstne spore poznamo le iz pouka zgodovine, iz pripovedovanja naših dedov in babic ali iz filmov. Nikoli si ne bi mislili, da bi sploh še kdaj lahko prišlo do nacionalnega in mednarodnega širjenja strahu pred uničenjem moderne in mirne civilizacije ali da bi se celo začelo govoriti o tretji svetovni vojni.
A zdaj smo vendarle zaslutili, da ta navidezna varnost ni takšna, kot smo si jo predstavljali. Videti je, da je celotna družba preveč zlahka podvržena govoricam, medijem, ki so v službi določenih ideologij in da se s takšnimi informacijami preoblikujejo tudi naši pogledi, ideje in se ustvarja nov način odzivanja na situacije. Tako seveda pride do strahu, skrbi, negotovosti, jeze, agresije in celo do nagnjenosti k nasilju in h klicem po vojni. Ko se identiteta neke družbene enote pred nami drobi, pride do strahu in trepeta pred izgubo stabilnosti in varnosti, kakršne smo vajeni. Strah se začne širiti nekje v ozadju, najprej zelo neopazno, skorajda nedolžno, kot prijetno dišeči strup v zraku. A čez čas se zdi, da ta strah začne kazati svojo grdo plat kar naenkrat in z vseh strani. In ne gre za strah pred neko realno materialistično katastrofo, ampak pred nečim, česar prej nismo opazili. Bojimo se tistih stvari, ki so nam neznane in ki so izven našega nadzora. Nemoč v bolečini je človekov strah.
K ropanju naše samostojnosti in okrnjenju medčloveških povezav so pomembno pripomogle tudi kapitalistične ideologije. Skrb za tisti občutek varnosti, ki smo si ga nekoč ustvarjali sami ali pa smo ga bili deležni med sosedi v svojem okraju, v vaseh ali mestih, je zdaj prešla na elektronsko družbo. Zaradi visoke ravni materialnega udobja se je nagon po preživetju, ki so ga morali imeti naši predniki, zdaj okrnil in oslabil. Naši predniki so dobro poznali strah: mnogi niso vedeli, kaj jih čaka jutri, ali bodo imeli dovolj hrane, bodo otroci preživeli hude zime in bolezni, ali se bodo lahko sploh kdaj spočili. Toda v tistih negotovih časih so bolje vedeli, kako se soočati s strahom. Danes, ko so vse storitve strogo urejene in organizirane, pa je strah prekrit z udobjem. Prekrivanje resnice prekriva tudi sočutje. In tako lahko opazimo, da je vse manj pomoči sosed sosedu. Elektronsko družbo zdaj vodijo tisti, ki v ospredje postavljajo svoje osebne interese. In takrat, ko ta Organizacija pokaže drugačno naravo, nas seveda stisne pri srcu. Zdaj si ne znamo pomagati. Vsakdo odreagira s tem trepetom: nekatere ljudi je odkrito strah, drugi strah zavračajo, a v isti sapi upajo na uničenje sovražnika – strah je prisoten, ne glede na to, ali ga priznamo ali ne.
Tu nam ni treba govoriti o vojnah, ki jih vidimo in spremljamo v medijih. Budni je govoril o tisti vojni, ki se dogaja znotraj nas. Ta sovražnik se imenuje Mara, simbolizira pa zlo in šibkost. Marov namen ni neposreden napad, ampak se nam sprva kaže kot prijatelj, ki nam želi le, da sledimo svojim željam in iščemo udobje. Mara nam prigovarja, naj počivamo, naj se ne utrudimo, naj se odmaknemo od vsakršnih neprijetnosti in se zamotimo z lepimi in prijetnimi čutnimi stvarmi. Pravi nam tudi, da se nam ni treba truditi razumeti narave eksistence, da naj ne razmišljamo preveč in naj se namesto tega raje predamo njegovemu vodstvu.
Še več, Mara ne deluje sam, ampak ima ogromno vojsko. Ta vojska je razdeljena na deset enot (Sn 3:2): (1) čutni užitki, (2) nezadovoljstvo, (3) lakota in žeja, (4) želje, (5) lenoba in topost, (6) strah, (7) dvom, (8) hinavščina in trma, (9) dobiček, slava, čast in vse, kar je prejeto na napačen način, ter (10) samohvala in kritičnost do drugih. Mara s svojo vojsko vlada v našem srcu tako, da ohranja teh deset enot šibkosti.
Marova okupacija nam je dolgo nudila udobje in navidezno varnost. Svet, ki mu vlada Mara, želi, da še naprej iščemo udobje v čutnih užitkih. Med hojo po mestu, med spremljanjem medijev in med preživljanjem časa v družbi smo povsod podvrženi prepričevanju, da potrebujemo takšne in drugačne stvari, mi pa temu verjamemo. Svet podpira nezadovoljstvo, saj želi, da še naprej iščemo njegovo pomoč in mu tako dovolimo, da vodi naše življenje. Večanje nezadovoljstva je karta, na katero igra ta svet, saj nas odvrača od prevzemanja lastne odgovornosti in nas spodbuja, naj se namesto nudenja pomoči drugim ljudem nad njimi raje pritožujemo. Enako velja za želje, žejo in lakoto. Te nadloge med številnimi drugimi človeka ohranjajo v odvisnosti od sveta. Diktatorska oblast nam ne bo dovolila, da se osamosvojimo in osvobodimo. Um in srce morata ostati zasužnjena.
Ko govorimo o današnji moderni družbi, se nam dogaja prav to. Ta unija, čeprav propagira plemenite pobude, deluje pod vplivom Marove vojske. Svoje ljudi ohranja šibke. Materializem in udobje sta človeka zasužnjila. In zdaj lahko Mara dela s človekom, kar želi. Zdaj, ko Mara ve, da smo pod njegovim vplivom, nas zlahka vleče na vse konce in nas lahko celo uniči. In to je tisto, čemur danes pravimo depresija. Imamo vse ponujeno udobje, a naše srce je prazno in šibko. Želi si svobode, a ostaja zasužnjeno.
Kako obvarovati stabilnost našega srca in okolja?
Tako, da ne dovolimo notranjega razpada, naj bo to v našem srcu ali v družbi. Budni je spoznal, da sta medčloveška ločenost in nespoštovanje šibki točki za stabilnost družbe. Ljudstvu takratne republike indijske podceline, Vadžijem, je namreč svetoval, kako lahko ostanejo varni v svoji demokratični družbi v času, ko so se širili različni kraljevski imperiji. Budni jim je podal sedem členov kodeksa (DN 16.2), ki ga jaz imenujem »Vadžijska ustava«, ki naj bi jih obvarovala pred razpadom ter jim zagotovila rast in uspeh. Ti členi so naslednji:
1. Vadžiji se redno in pogosto sestajajo.
Vsaka unija ali združenje potrebuje redno in jasno komunikacijo. To velja na vseh ravneh: v družini, organizaciji ali skupnosti, v državi ali uniji držav, prav tako pa tudi na svetovni ravni. Kakršnakoli je že skupnost, v katero so enote združene, ohrani se lahko le, dokler je komunikacija jasna in redna. Če ni rednih in skupnih srečanj, potem sledijo nesporazumi, laži, manipulacija, širjenje govoric, kar pa se konča v obtoževanjih in razcepih.
2. Vadžiji se sestajajo v harmoniji, rastejo v harmoniji in opravljajo svoje zadolžitve v harmoniji.
Srečanja naj bodo harmonična. To pomeni, da morajo odločitve, ki jih neko združenje sprejema, temeljiti na medsebojnem spoštovanju. To pomeni, da človek ne črpa od drugih vsega le za lastno korist, ampak misli na dobrobit celotne družbe. Če je posamezen element del svoje unije, potem mora misliti na unijo. In če so elementu naložene zadolžitve, naj jih opravi vestno in odgovorno na način, ki je v korist celotni uniji. V kolikor takšne harmonije ni, potem človek ne bo deležen dobronamerne pomoči, ampak se bo moral do dobrin dokopati z napačnimi načini. Tako se rodi želja po moči in slavi.
3. Vadžiji ne uvajajo novih zakonov ali odpravljajo starih zakonov, ampak ohranjajo zakone, ki so bili sprejeti v starodavni vadžijski ustavi.
Če je unija osnovana na podlagi določenega reda, potem se ga za nobeno ceno ne sme spreminjati. Čeprav se nam ustava kdaj zdi zastarela, moramo imeti v mislih tudi to, da se s spremembo temeljev tvega tudi zmanjšanje stabilnosti zidu in strehe. Sprememba temeljnega dogovora neke organizacije bo povzročila nezaupanje in s tem delitve.
4. Vadžiji spoštujejo starešine Vadžijev, jih upoštevajo, častijo, poveličujejo in mislijo, da jih je vredno poslušati.
Starejša generacija v neki družbi živi dlje časa in ima zato več izkušenj z vzdrževanjem svoje organizacije. Poleg tega predstavlja tako fizične kot tudi simbolične temelje družbe. Na teh temeljih se nato rodi nova generacija. Če ni nobenega spoštovanja starešin, potem tudi ni razloga za ohranjanje ustave in izogibanje razcepom. Kot oče povezuje dva brata, tako starešine povezujejo svoje potomstvo. Če označba »oče« ne bi obstajala, potem ne bi obstajalo niti bratstvo.
5. Vadžiji ne priganjajo ali silijo svojih žensk in deklic, naj prebivajo z njimi proti njihovi volji.
To pravilo bi danes lahko razumeli kot spoštovanje osnovnih človekovih pravic. Spoštuje naj se ne le ustavo in starešine, ampak tudi druge ljudi. Nikogar se ne sme siliti, naj svoje življenje živi v nasprotju s svojo vestjo. Dejstvo je, da ima vsakdo svoj lastni način izražanja stališč in da se vsi med seboj razlikujemo, kar se mora spoštovati. Vsak poskus spreminjanja ljudi tako, da bomo vsi enaki, je suženjstvo, ki je do neke mere prisotno tudi v moderni družbi. To se kaže tudi v obliki prisiljene podrejenosti, izkoriščanja, manipulacije itd. Če se tega člena ne upošteva, je »unija« zelo navidezna, saj večina ljudi ni resnično del unije in se lahko proti vodstvu obrne takoj, ko se pojavi prava priložnost.
Budni je ta člen v meniški skupnosti pojasnil tudi na drug način. Povedal jim je, da se »dokler menihi ne bodo prišli pod vpliv hrepenenja po ponovnem obstoju, za menihe gotovo pričakuje rast, ne pa propad.« To pomeni želje, ki še naprej spodbujajo ego – to vključuje tudi hrepenenje po oblasti, slavi, dobičkih, itd. Sebične želje izolirajo človeka od unije.
6. Vadžiji spoštujejo vadžijska svetišča, tako v svojih mestih kakor izven mest, upoštevajo, častijo in jih poveličujejo ter ne dovolijo, da bi bile daritve krepostnih, namenjene svetiščem, prezrte.
Družba je osnovana na določeni kulturi ali religiji, zato jo je potrebno spoštovati. Če katerikoli element pride v to unijo kasneje, mora prav tako spoštovati njeno kulturo. Dandanes religije povečini še vedno vrednotijo določeno civilizacijo. Religija ni le nekaj, kar daje smisel posameznemu človeku, ampak daje vrednost in obliko tudi določeni civilizaciji. Kljub temu, da človek ne verjame v odrešenje v skladu z vodili določene religije, ali če verjame, da pozna boljšo pot, bi naj vseeno spoštoval običaje kulture, v kateri živi. V to kategorijo spadajo tudi drugi posvetni simboli, ki ljudstvo spominjajo na skupno zgodovino in s katerimi ljudstvo izraža svojo povezanost.
Menihom pa je Budni v tem členu svetoval, naj spoštujejo in uporabljajo gozdove kot svoje prebivališče. Gozd je temelj njegove skupnosti. Čim menihi in nune uvedejo posvetne vrednote, se temelj njihove skupnosti prične drobiti.
7. Vadžiji so sklenili dobre sporazume z ozirom na zakonsko zaščito in varnost spoštovanja vrednih bitij. Tako lahko spoštovanja vredna bitja v prihodnje vstopijo na to območje in na tem območju udobno živijo.
»Spoštovanja vredna bitja« ali arahanti v budističnih spisih običajno pomenijo bitja, ki so se osvobodila jeze, poželenja in nevednosti. To so bitja, ki imajo čisto srce, ki so polna dobrote, miru in sreče. Njihova vrlina je neomadeževana, njihov mir je neomajen, njihova modrost pa vseobsegajoča. Če ima družba takšne ljudi, lahko to jemljemo kot kazalnik uspešne in čiste družbe. Kadar takšni popolni ljudje začnejo iskati mir izven te družbe, potem to jasno kaže, da je družbeno ozračje onesnaženo. Družba naj vabi dobre in modre ljudi, saj nas bodo prav ti učili, kako uveljaviti tudi zgornjih šest členov uspeha.
Menihom pa je Budni svetoval, naj častijo pozornost: »Dokler bodo menihi individualno skrbeli za pot pozornosti, tako da lahko njihovi bratje v celibatu, ki so lepega obnašanja, tudi v prihodnosti pridejo k njim in z njimi udobno živijo, se za menihe gotovo pričakuje rast, ne pa propad.« (DN 16:3)
Teh sedem členov je Budni ponovil pred gospodom Vassakāru, prvim ministrom Kraljevine Magadhe, in s tem zagotovil, da njegov kralj ne bo mogel uničiti vadžijske republike. Vassakāra je to dejstvo sprejel. Razumel je, da je takšna republika zelo močna in da ni mogoče, da bi kakršenkoli neposreden napad takšno unijo uničil. Minister je nadalje tudi pomislil, da bi se takšno unijo vendarle lahko uničilo od znotraj: »Vadžiji ne morejo biti premagani z vojno, ampak le skozi diplomacijo ali preko povzročitve notranjega prevrata.«
Kot vemo, vadžijska država pravzaprav ni večno trajala. Očitno je Kraljevina Magadha znala spretno povzročiti konflikte in razcepe znotraj vadžijske republike. Tako je ta unija postala notranje šibkejša in posledično lahka tarča za okupacijo. Magadha je na koncu le pridobila novo ozemlje.
In kaj se lahko Evropa nauči od vadžijske ustave?
Evropska unija je mlada združba številnih nacionalnih držav, ki se je oblikovala na podlagi določenih skupnih vrednot in ciljev. Ima svojo ustavo, vodstvo, parlament in druge enote, v katerih se predstavniki ljudstva redno sestajajo. Ljudje v tej uniji živijo v harmoniji, brez notranjih vojn. Osnovna ustava še vedno obstaja, temelji pa na skupni ekonomiji in osnovni skupni kulturi in religiji (vsaj v simboličnem smislu). Osnovne človekove pravice se morajo spoštovati, prav tako pa je potrebno spoštovati tudi različne običaje in kulture, ki so prisotne na tem ozemlju. Na tem ozemlju obstajajo tudi skupnosti, ki so odvisne od radodarnosti in dobrote ljudi. Tukaj je omenjenih le nekaj vrednot te unije, ustvarjene po 2. svetovni vojni, na osnovi katerih unija še vedno raste. Te kvalitete so pripomogle, da je Evropska unija ohranjala varnost toliko desetletij vse do današnjih časov. Dokler bo zmogla slediti vadžijski ustavi, pa bo lahko ostala nepremagljiva in rastla tudi v prihodnje.
Pred takšno velesilo bo sovražnik ostal šibek. Če bo preveč pretkan in bo v uniji iskal šibkost, bo lahko še vedno povzročil uničenje, kot je to dojel minister Vassakāra. Nobeno združenje ni varno pred uničenjem in razpadom. Ampak do propada unije pride najprej od znotraj, kot da bi vanjo povabili trojanskega konja: sovražnik namreč povzroči, da si države te unije začnejo nasprotovati in si med seboj postavljati meje.
Budni se ni nikoli vpletal v politiko, ampak je dobro razumel naravo človeka. Poglavitno spoznanje v budizmu je, da vsako stvar tvorijo določeni temeljni elementi. Vsaka tvorba je po svoji naravi podvržena propadu – vprašanje je le, kdaj. Budni ni obljubljal večnosti vadžijske republike, ampak jim le pojasnil dejavnike, ki lahko ohranjajo njeno varnost in uspeh.
Strah in trepet je pomembno orodje za manipulacijo in usmerjanje ljudi. Sovražnik ne potrebuje velike vojske in mnogo orožja, ampak potrebuje le naslednje »posebne enote«: strah, dvom in sovražno reakcijo. Ko sovražnik vpelje te notranje šibkosti v katerokoli unijo, je jasno, da se bo zdaj unija počasi začela notranje krhati. Sovražna vojska, ki ji vladajo pogum, vera in samodisciplina, pa bo lažje uničila svojo tarčo.
Tako deluje družba. In enako velja za naše srce. Ali bomo še naprej dovolili, da Mara pripelje trojanskega konja v naše srce? Ko je Budni učil o strahu, je rekel:
»Tisti, ki ni junak, ga ne more premagati, a ko ga premaga, pridobi srečo« (Sn 3:2.15).
Če želite biti srečni, potem ne dovolite, da Marova vojska uniči vaše srce. Opustite čutne užitke, nezadovoljstvo, lakoto in žejo, želje, lenobo in topost, strah, dvom, hinavščino in trmo, dobiček, slavo, čast in vse, kar je prejeto na napačen način, prav tako pa tudi samohvalo in kritičnost do drugih. To je praksa, ki zahteva pogum, trdnost in močno vero. In to kvaliteto razširjajte med svojimi prijatelji in sosedi. Družite se v harmoniji, spoštujte svoje korenine. Tako bosta varnost in uspeh v vaši družbi zagotovljena in vaše srce pa bo postalo neomajno kot ogromna skala.
