Zakaj se lahko počutiš tako prav tudi, ko živiš popolnoma narobe?
Prav in narobe je percepcija
Mogoče zato, ker je prav ali narobe v prvi vrsti samo percepcija – tvoja percepcija. Ker ima vsak svojo glavo in vsaka glava ima svoj prav. Najbolj narobe za nekoga je za drugega lahko najbolj prav. Če si ti prepričan, da je prav iti sredi najhujše zime ven v kratkih rokavih, ker tvoje telo mogoče ne čuti mraza, potlej je to zate prav. Ti pač živiš v svojem svetu – s svojimi pravili. Dejstvo je, da vsak živi v individualnem svetu. Na popkovino tega, kar se dogaja okoli tebe, si priklopljen le toliko, da izpolnjuješ goli minimum. Mogoče najbolj uživaš, ko kreiraš svoj domišljijski svet. Mogoče si deviacija na dveh nogah. To, da živiš po svoje, je samo logična posledica tvojega razmišljanja. Zate je torej najbolj prav to, kar bi bilo za marsikoga drugega narobe.
Vrednostni sistem
Mogoče ima pri tem vprašanju največ opraviti tvoj vrednostni sistem. Ali je nekaj prav ali narobe, v prvi vrsti zavisi od tega, kako vidiš stvari? Kakšna je tvoja lestvica prioritet? Kje na lestvici se nahajajo stvari, ki jih počneš? Zakaj nekaj delaš tako kot delaš? Verjetno imaš za vsako stvar, ki jo delaš, svoje osebne razloge. Ti razlogi so lahko racionalni, ampak bolj pogosto so čustveni – izhajajo iz načina, kako čutiš o določeni stvari. Kako se počutiš, igra glavno vlogo, kako bodo določena stvar pri tebi zapisana. Kakšno mesto bo dobila stvar na tvoji vrednostni lestvici, je odvisno kako je zapisana v tvojem srcu. Čustveni zapis. Mogoče je tvoje počutje najbolj pogosto sito, skozi katerega spuščaš to, kar delaš.
Slabo počutje za dobri namen
Zdi se, da človek po naravi stremi k dobremu počutju. Samoiniciativno boš namreč zelo redko naredil stvari zato, da se boš namerno počutil slabo. Ali pač. Drugo je, če greš za dosega nekega cilja zavestno skozi momentalno trpljenje, ker pač ni druge poti. Zgodba se spremeni, ko slabemu počutju dodaš nek osebni smisel in pomen. Takrat slabega počutja namerno ne vzameš v obzir. Gladko ignoriraš dejstvo, da se počutiš slabo. Ali je torej mogoče, da tvoje slabo počutje na kratki rok vodi v trajno dobro počutje? Da je slabo počutje cena, ki jo pač moraš plačati. Slabi občutki so lahko tudi del širše slike. Greš čez trnje, ker je to edina pot do tja, kamor si namenjen. V tem primeru greš čez občutke, ko ti je težko, ker napreduješ. Gre za veščino. Drugič lahko čustvena sporočila, ki bi ti sicer pomagala, če bi jih poslušal, daješ na stranski tir. Vedno jih posedeš na zadnji avtomobilski sedež. Ko si gluh in slep za notranje namige. Slabe občutke pokasiraš zato, ker se ne poslušaš. Tukaj pa gre za nevednost.
Minus na minus je plus
Ampak ali je mogoče tudi, da ko nekaj delaš narobe, razmišljaš narobe, vedno odreagiraš narobe, da je tvoj rezultat na koncu še vedno pravilen?! Mogoče ne takoj. Mogoče bo precej časa izgledalo kot, da je vse narobe. Da si ti sam narobe. Čez čas bo pa slika lahko popolnoma drugačna. Proces, ko se zdi vse narobe, lahko označiš za učenje, osebnostno rast. Neprijeten občutek v štartu je lahko povezan z napredkom na cilju. Če je proces neko zaporedje korakov, ki jih moraš narediti zato, da prideš do cilja, potlej so nelagodje, izgubljenost ali bolečina neke vrste nuja. Nuja, skozi katero »hočeš-nočeš« moraš iti, da lahko na drugi strani prideš ven s pokončno glavo.
Začasna bolečina
Seveda se vedno lahko odločiš, da čez proces pač ne greš. Ne želiš iti čez negotovost in obdobje eksperimentiranja. Mogoče ne glede na korake, ki jih delaš, še vedno ne vidiš luči na koncu tunela. Nisi sposoben razumeti, da ti mora najprej spodleteti in to večkrat, preden lahko narediš kljukico. Mogoče ne veš, da ti lahko tvoja močna želja in jasen cilj ta proces olajšata. Ne samo olajšata, vse skupaj se ti bo na koncu lahko zdelo celo zabavno. Čeprav ti je težko in ti nič ne gre skozi, se še vedno lahko zabavaš. Lahko se imaš po svoje fajn, ko greš čez fizično ali psihično nelagodje, ki mu trenutno ne vidiš konca. Mogoče ne veš, da je tvoja bolečina samo začasna. Seveda ni nujno, da se veseliš, ker ti življenje meče polena pod noge. Ampak mogoče ne veš, da bo tvoja koža sčasoma vedno trša in ti boš z izzivi vedno lažje opravil. Če boš le dovolj dolgo vztrajal. Ker vedno, ko ne zmaga težka situacija, zmagaš ti. In to precej pove o tvojem karakterju.
Unikatna pot vsakega posameznika
Desetletja narobnih odločitev so tako lahko za nekoga drugega desetletja pravilnih odločitev. Vsak ima namreč svojo unikatno pot, svoj namen, ki je le njemu najbolj pomemben. Vsak more iti čez to, kar on sam more iti. Dva nimata iste poti, kar pomeni, da dva ne gresta skozi iste izkušnje. Tudi, če gre za podobno pot in podobne odločitve in cilje, bo življenje vsakega zapeljalo malce po svoje. Nihče ti ne more prihraniti trpljenja, niti ti sam sebi ne. Trpljenja, ki ga mogoče doživljaš v tem trenutku. Mogoče te na drugi strani čaka mavrica, mogoče ne. Tukaj, kjer si trenutno, se mogoče zdi kot večni dež. Mogoče te mrazi do kosti in vse deluje zlagano in prazno. Tvoje psihične zaloge so mogoče popolnoma izčrpane. Tvoj rezervoar energije je na nuli. Ampak, če je ta izkušnja našla ravno tebe, potlej jo očitno potrebuješ. Ker drugače bi te našlo nekaj drugega. Zna biti, da te hitreje najde nekaj, kar v tistem momentu potrebuješ, kot nekaj, kar si želiš.
Sposobnost razumevanja
Mogoče niti ne veš, da so na tvojem radarju stvari, ki jih potrebuješ. Upiraš se ideji, da bi šel skozi neizogibni proces. Najrajši bi ga ukinil, ne samo drastično skrajšal. Ampak, ali je možno, da so določene lekcije v življenju povezane s tvojim razumevanjem? Včasih preprosto nisi sposoben razumeti stvari, dokler se ti kar naenkrat ne prižge lučka. Končno razumeš. Mogoče ti nekaterih lekcij momentalno tudi ni treba razumeti, saj jih preprosto še ne potrebuješ. Mogoče je še prezgodaj zate. Zdi se, da na tvoj radar vedno pridejo stvari takrat, ko si jih sposoben razumeti.
Poslušanje občutkov
Ali je možno tudi, da je to, kaj je prav in kaj narobe, v resnici le stvar tvojega občutka? Da tvoj občutek stoji čisto za vsakim tvojim “prav-narobe” vrednotenjem? Ali je mogoče, da nekdo celo svoje življenje misli, da dela vse prav, pa se na koncu vseeno počuti tako bedno in opeharjeno? Ali je možno tudi, da nekdo drug vedno živi v navzkrižju z obstoječimi nazori in vrednotami, pa se vseeno počuti kot, da je točno tam, kjer mora biti? Zna biti. Če je torej prav in narobe v resnici samo tvoj občutek, ti mogoče niti ni treba pretirano skrbeti, ali delaš prav ali narobe. Če se znaš poslušati, ti bo občutek sam vedno povedal pravilni odgovor. Tudi takrat, ko tvoja glava ne bo zmožna oblikovati niti enega samega stavka. In točno zato se lahko počutiš tako prav tudi, ko živiš popolnoma narobe.
