Kaj pomeni, če imaš slutnjo, da ne moreš umreti nenaravne smrti?
Neverjetna moč
Če imaš kakršnokoli slutnjo, to lahko pomeni, da nekaj podzavestno veš. Da je na delu tvoja intuicija. Misel ali občutek te obišče, ko ga najmanj pričakuješ. Mogoče sumiš, da se bo nekaj zgodilo. Občutek v želodcu. Ni ti treba vedeti, da bi poznal resnico. Mogoče imaš toliko izkušenj, da sedaj razumeš. Lahko rečeš, da veš. Prišel si do vedenja. V življenju se ti sedaj lahko zgodi skoraj karkoli, ti boš vedno v redu. Mogoče si bil v preteklosti večkrat v ekstremnih situacijah. V situacijah, kjer so bile možnosti za tvoje preživetje močno obrnjene proti tebi. Ampak ti si še vedno tu. Vse si preživel. In to takrat, ko si bil v najbolj ranljivem obdobju življenja. Sedaj imaš neverjetno moč. Občutek imaš – in to čisto upravičeno, da preprosto ne moreš umreti nenaravne smrti.
Bližnja srečanja s smrtjo
Lahko, da si kot otrok preživel hujšo nesrečo. Mogoče si padel v prepad. Dalj časa si bil v komi in ko si se zbudil, si dobesedno začel z nule. Se učiti pisati, brati, hoditi… celo govoriti. Lahko, da si preživel hujšo avtomobilsko nesrečo. Tak tip nesreče, v kateri ljudje običajno umrejo. Mogoče tudi, da te je v mladosti kdo želel povoziti. Namerno zbiti. Lahko, da ti je kdo iz soseske vrgel v glavo kot rokometna žoga veliko skalo. Mogoče si se na drugem koncu trave za las izognil pikadu, ki ti je švignilo direktno mimo očesa. Lahko bi bil danes slep na eno oko. Mogoče tudi, da te je kolega rešil pred utopitvijo. Ko ste plavali pod skalami, si pod vodo izgubil svojo orientacijo. Nisi vedel, kje sploh si v tistem trenutku, in on te je čudežno potegnil ven.
Rojen pod srečno zvezdo
Vse to so ekstremni dogodki, ki jih v mladosti niti nisi vzel resno. Ampak, če pomisliš, pravzaprav so bili hoja po robu. Bližnja srečanja s smrtjo. Če sedaj vse postaviš v vrsto, dejansko ugotoviš, kolikokrat si se pravzaprav spogledoval z drugo stranjo. Če pa že nisi bil na robu s smrtjo, pa vsaj na meji s hudo poškodbo. Poškodbo, ki bi lahko resno vplivala na tvoje zdravje. Postavila na kocko tvojo sposobnost samostojnega življenja. In mogoče je edina stvar, ki jo lahko iz tega potegneš to, da si tukaj očitno z nekim namenom. Da živiš z namenom. Da očitno imaš stvari, ki jih moraš doživeti, jih uresničiti in skomunicirati. Kot da je imelo življenje s tabo že v štartu neke plane. Očitno še ni bil tvoj čas, da greš – ne prvič, ne drugič, ne tretjič, ne četrtič. In več kot imaš bližnjih srečanj s smrtjo, bolj neverjetno se ti zdi vse skupaj. Kako si to lahko razložiš drugače kot da imaš v življenju krompir?! A ni več kot očitno, da si rojen pod srečno zvezdo?!
Nevidni življenjski sopotnik
Bližnja srečanja s smrtjo so ogromen stres za telo in psiho. Ker so ogromen riziko. Riziko
za resne posledice v življenju. Tako fizična kot psihična travma ti lahko povzroči distorzijo misli in čustev. Mogoče sedaj ekstremno doživljaš tudi zmerne situacije v življenju. Kot da gre za življenje in smrt. Mogoče, da si bil psihično zlorabljen. Izpostavljen okoliščinam, v katere nisi spadal, čeprav si bil v njih ujet. Po sili razmer postavljen v nasilne situacije. Zopet situacije, s katerimi ti nisi imel nič. Lahko tudi, da si videl stvari, ki jih nikoli ne bi smel videti. Kakršnokoli travmo si že doživel, obstaja verjetnost, da so se te izkušnje za vedno usedle vate. Da te spremljajo od tistega momenta naprej. Hočeš-nočeš, sedaj je travma tvoj nevidni življenjski sopotnik. Pogosto niti ne veš, da hodi vštric tebe.
Marsovec na Zemlji
Ti se samo počutiš, kot da si padel iz Marsa. Na vsakem koraku se soočaš z neznankami. Bombardiram si z vprašanji, na katere si ne znaš odgovoriti. Mogoče, da vse, kar ti je predstavljajo problem v šolskih časih, da te vse to spremlja tudi v odraslosti. Občutek kot da imaš dve levi roki – praktično za vsako stvar. Imaš pa še eno veliko neznanko. Občutke in čustva. Ne veš, kaj bi počel z njimi. Mogoče občutkov ne izražaš dovolj, zato jih posledično ne razumeš najbolje. Ne pri sebi, še manj pa pri drugih ljudeh. Praktično se počutiš kot da si v črni luknji. Mogoče zato čustveni svet zate nima nobene uporabne vrednosti. Dobesedno ga ne priznavaš.
Svet proti tebi
Ko po fizični travmi ponovno aktiviraš svoje osnovne funkcije, pa nato stopiš na življenjsko pot večnega ugotavljanja. Nad tvojo glavo je en velik vprašaj. Mogoče sedaj z vsemi štirimi želiš razumeti stvari – na razumski ravni. Osvojiti logično razmišljanje. Namesto razumevanja pa naletiš na novo oviro. Kronično miselno raztresenost. In na koncu kamorkoli želiš vstopiti, vedno naletiš na zaprta vrata. Mogoče ugotoviš, da ti um nekontrolirano pleše brez ritma. Bega od ene misli k drugi. Ko se ti več misli pojavi istočasno, vse zahtevajo tvojo pozornost. Ti pa seveda ne veš, katere se oprijeti. Ne veš, katera informacija je pomembna, in zakaj je pomembna? Sprašuješ se, ali si stvari pravilno interpretiraš? Ali so tvoje misli sploh resnične? Ne veš, ali gre za domišljijo ali realno misel? Ali je to, kar doživljaš, realnost ali zgolj fikcija? Kot mlada oseba imaš zato mogoče občutek, kot da se cel svet igra s tabo. Da te vleče za nos na vsakem koraku. Mogoče zato prideš do zaključka, da je svet izjemno neprijazen prostor. Da je cel svet proti tebi, zato si tudi ti proti celemu svetu.
Sprejetje notranje fragmentiranosti
Ampak sčasoma se te pa vse skupaj dotakne malenkost drugače. Ugotoviš, da pač si, kjer si. In da je to čisto OK. Imaš samega sebe. Karte, ki jih imaš, so v redu. To, da imaš samega sebe, je v resnici največ, kar lahko imaš. Sprejmeš situacijo. Za razliko v vseh minusih začneš videti pluse. Mogoče ugotoviš, da so prav to tvoje posebnosti in sposobnosti. Posebnosti, ki si jih ves čas imel za pomanjkljive in neustrezne. Namesto, da bi jih tretiral kot svoje svetle točke in jih povzdignil na piedestal, si jih omalovaževal in dajal v nič. Ampak od te točke naprej začneš na stvari gledati drugače. Mogoče, da prvič v življenju vidiš stvari v svoji spremenjeni formi. Sebe vidiš kot dar, ne kot napako. Tudi, če je tvoj um razdrobljen na tisoč kosov. Ti se dojemaš kot celoto. Od tistega trenutka se nikoli več ne vidiš skozi prejšnje oči.
Omejitve postanejo fascinacija
Mogoče tvoje omejitve sedaj postanejo predmet fascinacije. Opazuješ se. Brez nalepk, kaj stvari so in kaj si ti zaradi njih. Samo opazuješ jih. Včasih bežno in površinsko, drugič poglobljeno in z radovednostjo. Mogoče svoj hendikep po novem doživljaš kot priložnost. Preprosto se nehaš ukvarjati z idejo, kakšne bi stvari morale biti. Namesto tega jih sprejmeš odprtih rok točno take kot so. Mogoče so vsi tvoji kiksi lahko tudi neskončen vodnjak inspiracije. Konec koncev, z njimi živiš. So tvoja osnova na kateri gradiš. Mogoče se sedaj z veseljem raziskuješ. Kjer si se prej vedno znova posekal, se sedaj podpreš. Daš si vrednost. Nase v vsej svoji nepopolnosti gledaš s ponosom. Mogoče vsak detajl tebe lahko nečemu služi. Samo ti namreč veš, kje si bil – miselno in čustveno. Praktično si živel na vlaku smrti in vseeno preživel. In to definitivno pove nekaj o tvoji osebnosti. Verjetno čutiš ogromno notranja moč. Tisto tiho moč, ki se nikoli ne kaže navzven. Deluje v tišini brez potrebe po zunanji potrditvi. Nihče, razen tebe, v resnici ne ve, da si notranje močan. Nihče niti ne rabi vedeti. Notranja moč se pokaže takrat, ko si daleč stran od oči. Ko se ti svet podira, kako se soočaš s spremembami, stiskami in razočaranji. Prihaja iz tvojega bistva, iz globočine. In ravno ti črni odtenki tvoje osebnosti, način kako se soočaš z njimi – ti te naredijo močnega.
Karakterni superman
Mogoče niti nisi pomislil, da si karakterni superman. V resnici si survivor. Survivor po duši. Oseba, ki vedno znova preživi v situacijah, ki bi marsikoga drugega pokončale. Težka življenjska preizkušnja, ki bi te lahko čustveno zlomila, psihično uničila ali fizično onesposobila, je tebe naredila. Samo pomisli. Šel si skozi ogenj in izkusil pekel in vse preživel. Tebi nič ni prišlo do živega. Nasprotno. Postal si močnejši. Dobil si trdo kožo. Ko sedaj ponovno pridejo težke situacije, veš kako se z njimi soočiti. Ker veš, da zna biti življenje tudi kruto, znaš pokazati tudi zobe. Ni treba, da si vedno prijazen, ko se nebo podira nate. Mogoče si niti ne želiš, da bi bile stvari lažje. Ker sedaj, ko te obiščejo možje v črnem in tvoj svet deluje kot sodni dan, ti veš, da to zate pomeni še več življenja. In točno to pomeni, če imaš slutnjo, da ne moreš umreti nenaravne smrti.
