Zakaj te je lahko sram samega sebe tudi, če nisi ničesar kriv?
Sram ljudi
Mogoče, da nevede nosiš tujo krivdo. Lahko, da te je sram ljudi. Ljudi, s katerimi si stalno obkrožen. Sram te je v njihovem imenu. Sram te je, ker njih ni. Mogoče gre za najožjo familijo. Delajo ti sramoto. Spravljajo te v skrajno nelagoden položaj. Bodisi v družbi ali na 4 oči. Držiš se za glavo kadarkoli si v njihovi bližini. Brez da sploh spregovorijo. Zato se jih v največji meri izogibaš.
Dilema
In to, da situaciji v bistvu ne moreš uiti, ti povzroča čustveni vrtiljak. Ker še vedno gre za tvoje ljudi. Verjetno te prevzemajo mešani filingi. Na eni strani imaš mogoče občutek, da si se dolžan postaviti za njih. Mogoče ne želiš nikogar razočarati, čeprav jih doživljaš kot eno veliko razočaranje. Na drugi strani pa se želiš samo umakniti. Samega sebe zradirati iz prostora, v katerega si ujet. V glavi se ti vedno znova pojavlja vprašanje: »Ali naj se za tega človeka sedaj potegnem, ali naj mu povem, kar mu gre in se od njega čim bolj distanciram? To je misel, s katero se boriš. Ker ne veš, kaj je prav, ti to še dodatno povzroča občutek krivde. Sedaj se počutiš krivega še zaradi svoje neodločnosti.
Ne spadaš
Kakorkoli že, nekaj drži kot pribito. Če bi se najraje vdrl v zemljo, ko se nahajaš v družbi tega človeka, potlej je več kot očitno, da ne spadaš v njegovo bližino. Že sama ideja, da bi te ljudje kadarkoli lahko povezali z njim – pa tudi, če samo v pogovoru, ti vrže skalo na tvojo dušo. Vrh gore sramu. Ne samo, da te misel na to osebo spravlja v sramoten položaj. Osramoti te lahko tudi tisti, ki te poveže z osebo, ki se je na smrt sramuješ.
Tuja krivda
Vprašanje je, zakaj nosiš krivdo te osebe? Mogoče, ker si jo ona sama ne prizna. Ne prizna, da je kriva. Ne prevzema odgovornosti za svojo krivdo. Zraven čutiš še njeno čustveno bolečino in nesposobnost, da si pomaga sama. Mogoče veš, da to, kar dela, ni v redu, in tudi ona sama podzavestno ve, da nima prav. Samo, ker si tega zavestno ne prizna, tudi ne prevzema svoje krivde. In zato njeno krivdo prevzameš ti. Mogoče vse, kar se ti zdi, da je s to osebo narobe, ti vlečeš nase. Sploh ko si še otrok oz. mlajša oseba. Postaneš mula njenih problemov. V svojem otroškem telesu na sebi nosiš težo, ki je 10 x pretežka zate. Kot posledica se seveda počutiš popolnoma nemočnega. Bolijo te sramotno-nizki standardi. Bolijo te njene besede in dejanja, od katerih se obrača vsa okolica. Najraje bi se stran obrnil tudi ti… ampak se ne moreš. Vsaj zaenkrat ne.
Ne-vzorniki
Staršev ali skrbnikov si pač ne moreš izbrati tako kot sadja v supermarketu. »Moji mi niso všeč, jih bom pač zamenjal«. S krvno familijo na nek način si, kjer si. Včasih imamo za vzornike osebe, ki si ne želijo biti vzorniki. Oni ne igrajo po osnovnih, niti ne bo približnih pravilih starševstva. To, da se v tvojih očeh pokažejo v dobri luči, jim praktično nič ne pomeni. Še več – dol jim visi za to. Vseeno jim je, kaj si ti kot otrok misliš o njih?! Kakšno je tvoje mnenje in kako jih ti doživljaš?! Kaj pa ti veš – saj si otrok. Tvoje mnenje ne šteje. Ti ne šteješ.
Razvrednotenje
To vedno znova ugotoviš, ko nisi slišan in upoštevan. V bistvu si razvrednoten. Počutiš se ničvredno. Enkrat kot smet, saj se za tvoje mnenje nihče ne zmeni. Ti valda nimaš pojma, kaj govoriš. Drugič pa si smetnjak, ki pokasira vse najhujše. Ker si drzne odpreti svoja nevedna usta. Sporočilo, da nisi pomemben, se sčasoma usede vate. Vedno bolj se daješ na distanco. Rajši se umikaš v svoj svet. Edini svet, kjer imaš kaj od življenja. Svet, kjer nisi pod udarom, da bo spet nekaj narobe. Mogoče si zato postavil mini trdnjavo. Situacije so te naučile, da ne glede na to, kaj narediš in kaj poveš, vedno znova ostaneš sam in prizadet. Na vsake toliko časa pa mogoče le zbereš notranjo moč in poveš vse, kar te tako močno bremeni. Tudi, če se pogovarjaš sam s sabo. V bistvu se pogovarjaš z zidom.
Čustvena travma
Če se ti to ponavlja leta in leta, potlej se zgodi nekaj, kar ugotoviš šele veliko kasneje. Da si razvil čustveno travmo. Skril si jo v najglobji del svoje duše, kjer je ostala zakopana in skrbno varovana. Tvoja temna skrivnost, za katero ne ve nihče. Vsaj tako si prepričan ti. Realnost je, da je verjetno vsem vidna na tvojem obrazu. Kaže se v načinu tvojega obnašanja. Ven pride v tvojih odnosih, ki vsi po vrsti propadejo. Vse to, kar skrivaš pred svetom, te bremeni bolj kot si misliš.
Razdejanje v tebi
In vmes mogoče pretečejo desetletja. Ti pa odrasteš in greš naprej s svojim življenjem. Sam pri sebi pa se od časa do časa še vedno spomniš na tisto skrivnost. Na najbolj bolečo točko tvoje bitja. Na točko, ki je nekoč, daleč nazaj pustila v tebi ogromno razdejanje. Mogoče se zaveš, da tega, kar se je zgodilo, nikoli nisi naslovil in predelal. Vse skupaj si samo odpisal kot najhujšo nočno moro. Si bil pač samo otrok. Zanikal si svojo travmo. Negiral si svojo bolečino, kar je bil tudi tvoj prvotni namen. Tvoja bolečina je bila mogoče veliko premočna. Sčasoma pa je postala tudi brezpredmetna. Ker ničesar ni rešila in ničemur služila, si se tej bolečini odrekel. Kot da ni več tvoja.
Menjava bolečine za užitek
Ampak kar na eni strani vzameš, moraš na drugi strani nadomestiti. Nadomestiti z nečim drugim – kompenzacija. Mogoče si svojo bolečino nadomestil z nečim bolj prijetnim. Podal si se na popotovanje iskanja užitkov. Najprej si svoje užitke identificiral, nato pa samega sebe utopil v njih. Uživaštvo je postalo tvoja vera. Lahko, da si se na polno predal svojim hobijem. Lahko, da si se vrgel v delo. Lahko si študiral. Raziskoval različne življenjske filozofije. Mogoče, da si šel na pot okoli sveta. Lahko, da si začel telovaditi in s tem radikalno preoblikoval svoje telo. Mogoče si mislil, da je vse, kar moraš storiti, da bi si pomagal to, da sam postaneš močnejši in odpornejši. Da ne boš več šibek in občutljiv s svojimi občutki.
Odpis nerešljivih stvari
Mogoče tudi, da to krepi tvoje nove prepričuje. Prepričanje, da je pot na kateri si, absolutno prava. Mogoče si se zamotil do te mere, da te je to popolnoma prevzelo. Ti na novo osmislilo življenje. Ker se ta novi užitek zdi tako zelo prijeten in pomenski, se ga oprimeš z vsemi štirimi. Mogoče do te mere, da te tvoje prejšnje življenje ne zanima več. Ne šteje. Ker sedaj živiš drugače. To, kar nisi mogel rešiti, si odpisal. Mogoče niti ne pomisliš, da je tvoj novi, obsesivni fokus v resnici pobeg. Pobeg pred bolečo preteklostjo. Čeprav vse skupaj deluje kot prazgodovina, ki nad tako nima več nobenega vpliva in moči. Praktično ti je vseeno, saj je tvoja travma ostala tam. V nekem drugem času in prostoru. Ampak, a to res drži – da res ne vpliva nate na noben način? Ali si sprejel dejstvo, da je bila to tvoja resničnost? Ali si travmo, ki si jo odložil nekje na poti, pritisnil na gas in se nikoli več ozrl nazaj, sploh predelal? Ker več časa, kot je preteklo od nepredelane travme, težje jo je ponovno nasloviti.
Odprtje Pandorine skrinjice
Lahko, da se sedaj na smrt bojiš čustveno odpreti. Bojiš se ponovno aktivirati tisti del sebe, ki je tako dolgo spal. Spal v prepričanju, da vse, kar je bilo, ne šteje več. Mogoče je sedaj še težje odpreti to pandorino skrinjico, ki je polna zaprašene čustvene krame. V njej so sedaj vse možne strupene kače in pajki. Vse, čemur si se takrat uspel na videz izogniti, se je skozi leta namnožilo. Pogled vase je sedaj naravnost šokanten. To je torej tvoja prava resničnost. Resničnost, ki si jo dolga leta zanikal. Jo ne priznaval. Jo zavestno ignoriral. Resničnost, ki si jo rajši olepševal in gledal skozi rožnata očala. Opazoval skozi lepotni filter. Kako pa sedaj izgledajo stvari? Ostala je samo gola realnost.
Kriv za vse
Ko te je sram samega sebe pa niti ne veš zakaj, so v ozadju potlačene stvari. Potlačen sram. Sram, ki si ga pokasiral od nekoga drugega. Sram te je za tuj račun. Niti ne veš, da hodiš s sklonjeno glavo. Ne veš, da se pogrezaš sam vase. Ne veš, zakaj si tako nesamozavesten. Ker nimaš niti enega samega razloga, zakaj bi bil. Si pa kot osel otovorjen z bremenom nekoga drugega. Nosiš tujo krivdo – za tuje grehe. Čutiš tujo bolečino in nosiš tuje trpljenje. Mogoče se počutiš krivega, ker si mnenja, da bi lahko naredil več. Da se nisi dovolj potrudil. Da si samo pustil, da je avto zgrmel v prepad. Ti pa si ga gledal, kako je eksplodiral in tega nikomur povedal. Sedaj deluje, kot da si kriv za vse, kar je s svetom narobe.
Vrni krivdo
Če krivda ni tvoja, je mogoče čas, da jo daš nazaj tistim, ki jim pripada. Njihova krivda je njihova. Če je kdo, ki mora nositi njihovo krivdo, so to oni sami. Ne ti. Ti imaš sedaj več kot dovolj dela s samim seboj, ker si zbežal v užitek pred bolečino. Pred bolečino, ki ti jo je prinesla tuja krivda. In točno zato te je lahko sram samega sebe tudi, če nisi ničesar kriv.
