Tantra, mahayana in budizem – Originalna učenja in moderno posploševanje

OGLAS

Tantra v indijski tradiciji

Tantra, ki izvira iz sredine 1. tisočletja n. št. na indijski podcelini, se je razvila v okviru hinduizma in budizma.

Izraz “tantra” v indijskih tradicijah opisuje široko paleto sistematičnih pristopov, ki vključujejo besedila, teorije, sisteme, metode, instrumente, tehnike ali prakse.

Značilna lastnost teh tradicij je uporaba manter, zato jih v hinduizmu imenujemo Mantramārga (“Pot Manter”), v budizmu pa Mantrayāna (“Vozilo Manter”) in Guhyamantra (“Skrivna Mantra”).

OGLAS

Vajrayana tradicije v budizmu so znane po svojih tantričnih idejah in praksah, ki temeljijo na indijskih budističnih tantričnih besedilih. Mahayana Budizem Mahayana, ki pomeni “Veliki Voz”, je smer v budizmu, ki poudarja ideal bodhisattve, osebe na poti do razsvetljenja, ki svoje prizadevanje razširi na pomoč vsem bitjem. Poudarja, da je razsvetljenje dostopno vsakomur, in uči, da so ključna elementa na tej poti modrost in sočutje.

Pomen Tantrike v Budizmu

V budističnem kontekstu tantra pomeni prakse, ki pospešujejo duhovni razvoj in poglobijo razumevanje narave uma ter realnosti.

Tantra vključuje meditacije, rituale, mantre in vizualizacije, namenjene transformaciji osebnosti in doseganju razsvetljenja. Prav tako je bila tantra močno vplivna na umetnost in ikonografijo tibetanskega in vzhodnoazijskega budizma.

Bodhicitta

Bodhicitta je stanje uma, ki si prizadeva za razsvetljenje z namenom pomagati vsem čutečim bitjem. Je izraz najvišje forme nesebične ljubezni in sočutja, ki vodi bodhisattvo na njegovi poti.

Moderno Razumevanje Tantrike

Tantra je pot razširitve zavesti, ki kot osnovo zahteva zgoraj opisano Bodhiccita stanje uma ter pot Mahayane, kot osnovo budizma. A v sodobnem svetu je pogosto poenostavljena in predstavljena predvsem skozi prizmo fizičnih užitkov, poligamije in lingam/joni masaže. To zelo odstopa od izvornega pomena in namena v budizmu.

V zahodni kulturi je bila tantra, zahvaljujoč figuram kot je Pierre Bernard, predstavljena kot filozofija, povezana s seksualnostjo, kar pa je napačna percepcija. Tantrične tradicije so bile večinoma preučevane iz tekstualnih in zgodovinskih perspektiv, medtem ko je antropološko delo z živečimi tantričnimi tradicijami redko.

Tantrizem, bodisi budistični ali hinduistični, je najbolje razumeti kot prakse in sklop tehnik, s poudarkom na ritualih in meditaciji. Ti, ki verjamejo, da je to pot do osvoboditve, ki se odlikuje z znanjem in svobodo.

Pierre Bernard, znan tudi kot “The Great Oom,” je bil kontroverzni ameriški joga učitelj in poslovnež, ki je igral ključno vlogo pri uvajanju joge in tantre v zahodni svet v zgodnjem 20. stoletju. Bernard je bil eden izmed prvih, ki je populariziral joga prakse v Ameriki, vendar je njegova razlaga tantre pogosto bila zavita v skrivnostnost in erotiko, kar je pripomoglo k napačnemu razumevanju tantre v zahodni kulturi. Bernard je tantrizem pogosto povezoval s seksualnimi tehnikami in telesnimi užitki, kar je šlo v nasprotje s tradicionalnim razumevanjem tantre kot duhovne prakse, ki zajema veliko več kot le spolno prakso.

V resnici tantra vključuje široko paleto ritualov, meditacij in etičnih praks, ki so namenjene osebnemu in duhovnemu razvoju. Seksualnost, čeprav je lahko del nekaterih tantričnih šol, ni osrednji element in je vedno obravnavana v kontekstu širše duhovne discipline. Bernardova predstavitev tantre je bila del širše fascinacije z vzhodnimi filozofijami v Ameriki, ki je pogosto poudarjala eksotične in senzacionalne aspekte teh tradicij na račun njihovega pristnega duhovnega in filozofskega pomena. To je privedlo do vztrajne percepcije tantre kot nečesa skrivnostnega in tabuiziranega, še posebej povezanega s seksom in erotiko. Njegove prakse in ideje so imele tako pozitiven kot negativen vpliv. Po eni strani je pomagal širiti zavedanje o jogi in meditaciji, po drugi strani pa je prispeval k dolgotrajnim zmotam o tantro, ki jih še danes opažamo v popularni kulturi.

Bernardov vpliv je primer, kako so lahko kulturne interpretacije kompleksnih filozofij in praks poenostavljene in prilagojene zahtevam in okusu novega občinstva, pogosto na način, ki izkrivlja njihovo pravo bistvo. Leta 1910 sta dve najstnici, Zella Hopp in Gertrude Leo, obtožili Pierrea Bernarda, da je prevzel prevelik psihološki nadzor nad njunima življenjema. Bernarda so zaradi tega obtožili ugrabitve, ker naj bi Leo trikrat preprečil zapustiti inštitut, in bil je kratek čas zaprt. Hopp je povedala, da ji je Bernard pred sprejemom naročil, naj se sleče, in ji položil roko na levo prsi, češ da preverja njen srčni utrip. “Ne morem pojasniti, kako mi je Bernard vzel nadzor ali kako to počne z drugimi. Je najčudovitejši človek na svetu. Nobena ženska se mu ne more upreti. Večkrat mi je obljubil poroko. Ko pa je začel isto početi z mojo mlajšo sestro [Mary, stara 16 let], sem se odločila, da bom razkrila vse. Če bi šlo samo zame, tega ne bi storila za nič na svetu.” Tri mesece kasneje so obtožbe opustili.

Zaključek

Pravo razumevanje tantre zahteva poglobljeno študijo in prakso pod vodstvom usposobljenih učiteljev. Moderna interpretacija, ki se osredotoča na fizične užitke, močno poenostavlja in pogosto napačno predstavlja globino in resnični pomen tantričnih praks. Za resnično razumevanje in cenjenje tantrične poti je potrebno preseganje površinskih zaznav in odmik od komercializacije, ki pogosto zaznamuje sodobne interpretacije tantre.