Vsakič, ko se spominjamo na kak dogodek iz preteklosti, najsi bo še tako lep, se lahko zgodi, da v ta spomin spada ena od oseb preteklosti, ki nas v sedanjosti zmerja oziroma ima »veliko povedati« o nas in naši »duhovnosti«.
Še posebej, če je bila to nam draga oseba, je lahko to zelo moteče in žalostno za nas. In obupamo. Zavijemo se v kot in se zjočemo. Ko končamo z jokom, se od tu dalje odločimo, da se bomo smili sami sebi še dneve naprej. Pa ne samo to, jezni smo nase, ker smo zopet obupali in se predamo melanholiji. Tipično ne?
Ali pa tudi ne. Kaj je razlika? Z vem do sedaj že povedanim ( moč, volja ) je to nekaj, kar v nas spodbudi jezo in razočaranje nad to osebo, mogoče celo jok. A razlika je v tem, da so to dobesedno »žute minute« kot radi rečemo. Trajajo le toliko, da damo iz sebe ven vse kar imamo v sebi. In potem, ko se pomirimo, se zavemo, da tisti trenutni občutek krivde, ni naš. Naša je le lekcija, zakaj se nas je to dotaknilo. Ko se tega zavemo, pride rešitev sama od sebe in hitro. Tako da lahko ta izziv rešimo, očistimo in gremo dalje.
Ni lahko … samo tako dolgo dokler smo v to prepričani, ko nismo, nas gane, damo z »dretjem« ali jokom ven iz sebe ( če čutimo da moramo) se vprašamo, kaj mi to prinese in gremo dalje. Hkrati se zavemo, da te osebe, ki nas žalijo in krivijo za vse, še za vesoljni potop, če je treba, to počnejo zato, ker potrebujejo krivca zunaj sebe, kot smo ga včasih mi. Vemo, da te osebe nimajo nadzora nad sabo in svojim življenjem in si ne upajo soočiti se same s seboj in svojimi napakami. Nasmehnemo se, se zavemo svojega uspeha ( da nismo več takšni ) in se čutimo ponosne sami nase. Pogumno priznavamo in odpravljamo napako za napako, izziv za izzivom. In gremo svojo pot dalje.
Shanti
