Trpeči lik mehiške nadaljevanke

V življenju moraš nekako balansirati med tem, da osrečiš sebe in ostale na način, da ne izigraš sebe… Da se ne zatajiš. Na način, da nikomur ne škodiš.

Vem, včasih je to (zelo) težko. Tako globoko v sebi imamo nekateri od nas tisti lik iz mehiških nadaljevank, da je tako lepo trpeti in mučiti same sebe. Da smo plemeniti zaradi tega ali kako bi se izrazila, ampak… Ko sem pred leti, v mojih osnovnošolskih časih gledala nekatere izmed serij, sem bila vedno tako zelo živčna poleg. Nestrpna. Skorajda zafrusturirana, ko sem opazovala koliko trpljenja (in to po večini brezpotrebnega) je marsikatera oseba, ki je igrala določen karakter v nadaljevanki, dala skozi. Ob gledanju sem se še sama počutila nemočno in želela sem si srečnega razpleta. Kar poletela bi notri na platno in povedala resnico. Popravila zmedo. A tam je vedno tako dolgo vse trajalo in se kompliciralo. Hvala bogu da je bilo vse namišljeno in da to ni naše življenje.

Kajti… Po mojem mnenju se v življenju sčasoma naučiš, da ni nič plemenitega v tem, ko:

OGLAS

– se nimaš rad
– se zatiraš zaradi nekoga drugega
– gojiš ljubezen do nekoga, kateremu to nikoli ne priznaš in ga opazuješ kako je srečen z drugo osebo
– se ne postaviš zase, ko nekdo hodi po tebi
– itd. itd. itd.

Včasih, sem ter tja se splača osrečiti sam sebe. Vem ja, nihče nas to ni naučil in mislimo, da smo sebični ko to počnemo, ampak… Ali nam ni lepo, ko smo objeti? Ko nas nekdo poljubi? Ko nas ima rad? Meni je zelo zelo lepo takrat. A to ne pomeni, da ne bi znala biti sama in da ne bi znala to narediti sama zase, če ne bi imela ”nikogar”. Ti sam si v bistvu vse, kar imaš. Ves blišč, kič, vse enkrat gre…