Um

Moj prejšnji blog ni bil ravno blog v pravem pomenu, ker sem z vami delila le misel, ki se mi je porodila… Posledično je bil tudi krajši, zato se bom tokrat bolj potrudila. ♥

Trenutno se mi po glavi podi več različnih misli, primernih za preliti na papir. Ugotavljam namreč dobrodejnost hvaležnosti v vsakdanjem življenju in pa tudi moč misli in uma kot takšnega. Čedalje bolj se mi zdi, da je to ena izmed najpomembnejših stvari, ki jih imamo… Z našim umom si ustvarjamo ali raj ali pa pekel v našem zavestnem svetu. Vse je namreč odvisno od našega gledišča. In ko smo že pri glediščih, bi rada zapisala, da je dobro, da ga vzamemo kot prijatelja, ki nam pomaga uresničiti marsikatero stvar…

Če recimo um prepričamo, da ni potrebe, da bi se česa bal, nam ne bo ustvarjal dvomov, dodatnih strahov ali skrbi. Posledično ne bo ustvaril tesnobnega razpoloženja. Ne bomo se obremenjevali in sekirali. Kot je rekel Lao Tsu: “Če si depresiven živiš v preteklosti. Če si živčen živiš v prihodnosti. Če si miren živiš v sedanjosti.” Ko sem prvič prebrala njegovo misel sem se zamislila. In še sedaj mi odzvanja v glavi… Je namreč ena izmed tistih stvari, ki ti ustvarijo “aha efekt” in ostanejo v tebi. Vsa našteta stanja smo že prav gotovo vsi izkusili in vsi vemo v katerem stanju je najboljše biti. Ne pravijo veliki modreci brez razloga, da bodimo osredotočeni na sedanji trenutek. Na biti sedaj in tukaj. Ko se tega zavemo, se spomnimo za nazaj, da smo se imeli ravno takrat najboljše, ko smo se prepustili in uživali v danem trenutku. 😉

OGLAS

Pa da nadaljujem svojo misel, da je um naš prijatelj… Vsi ste že slišali (sem prepričana) za afirmacije, pozitivne misli in podobne tehnike. Vem… Niso vam pa povedali, da afirmacije ne delujejo vedno že v začetku. Tudi sama sem imela stalno občutek, da nekaj v filmu “The secret” manjka in da je bilo vse skupaj predstavljeno na preveč pravljičen način. Manjkala je pomembna obrazložitev in ta je, da ko se nekaj prepričujemo, v kar ne verjamemo – bo to postalo zelo težko naša resnica, če v to res ne verjamemo (gre za povezavo uma s srcem). Da pa res verjamemo v to pa to moramo čutiti. Če niti čutimo ne in imamo blokado pa se priporoča, da si zapišemo kaj naš um misli takrat, ko si nekaj rečemo. V tem primeru nas namreč naš um sam blokira in bodo afirmacije kaj težko pomagale…

Za konec bi še rada delila z vami moji dve izkušnji uma. Prvi primer je delovanje uma kot zaveznika, drugi pa delovanje uma kot rušitelja. Z delovanjem uma se srečujem že iz srednje šole. In tako smo enkrat imeli sistematski pregled, kjer sem ”izvedela”, da me čaka nošenje očal! Sicer ja – tiste čase sem gledala veliko TV-ja, bila ogromno za računalnikom pa tudi za knjigami, ampak sebe nisem nikdar videla kot osebo z očali, zato je sledil tako velik šok, da vam ne znam povedati… Stalno sem si dopovedovala v mislih, da ne rabim očal – vse dokler si nisem začela verjeti in predstavljati, da jih ne rabim in verjela sem z vsem srcem. Vam povem – ko sem prišla do svoje osebne zdravnice je rekla samo: “Mislim, da je prišlo do napake. Ne potrebuješ očal.” Kar odleglo mi je… Drugi primer pa ni tako rožnat. 🙁 Moja osnovnošolska leta niso bila lahka. Včasih se spomnim nanje kar z grenkim priokusom… S strani sošolca in starejših fantov smo bile nekatere od punc konstantno fizično nadlegovane (lahko bi rekle na nek način tudi zlorabljene) in to je ostalo v meni dolga leta. Potlačeno. Pa se tega sploh nisem zavedala… Vse to me je prikrajšalo za mojo prvo osnovnošolsko ljubezen… Zelo počasi in stežka sem se odprla. Vso to dotikanje, ljubkovanje, poljubljanje mi je bilo tako naporno, saj smo bile s strani prej omenjenih fantov neštetokrat na silo dotaknjene… Do dveh let nazaj nisem vedela, da te imam te občutke še vedno v sebi, dokler se mi ni zgodil neljub dogodek. Malo po mojem rojstnem dnevu se mi je stvar ponovila. Starejši gospod me je ujel čisto nepripravljeno in mi naredil zelo podobno kot fantje že par let nazaj… Najprej sem bila šokirana, nato užaljena, nato jezna nanj (ujel me je ravno bolno in zato še toliko bolj ranljivo), počutila sem se žrtev, izkoriščeno… No, mogoče niti ni šlo v tem vrstnem redu. Kar želim povedati je, da sem bila hvaležna, da sem ugotovila, da sem se še vedno šla “igrico žrtve” in da sem jo obrnila v pravo smer. Prekinila sem te napačne vzorce in od takrat naprej imam mir. Zavedela sem se namreč, da sem ga sama priklicala in privabila v svoje življenje z umom, saj sem nezavedno živela v konstantem strahu ponovitve, ki se je dejansko kasneje res udejanila. Kot pravim – um je močno orodje. 🙂

Vseeno pa čutim, da ni prav, da srce odklopimo iz te zgodbe. Ravno tako je pomemben kot um. Za to našo čudovito popotovanje smo dobili vse, kar potrebujemo. Nič ni odveč – vsaj dokler ne ugotovimo, da je odveč. 🙂

Pa srečno… ♥​

Vir slike: http://media4.onsugar.com/files/2013/01/04/2/192/1922729/417f6b7a489a2e4c_woman-meditating-on-mountain.xxxlarge_1.jpg