Uporaba in intepretacija risbe v terapiji

Kmalu po začetku najinega psihoterapevtskega dela sem nagovorila Silvijino napeto prepletanje prstov na roki medtem, ko sva govorili. Zanimalo me je, kaj govorijo ti prepletajoči se prsti. Silvija pove, da bi roke zvijale prste kot plastelin, kajti če bi mirovale, bi se napetost znotraj nje stopnjevala do te mere, da bi eksplodirala. Takrat sem ji ponudila list in barvice in od takrat dalje Silvija na urah vedno riše in barva ter s tem zamoti svoje roke in misli. Da ne čuti preveč. To ji daje občutek varnosti. Kreativne tehnike kot so risanje, ples, gibanje, dramatizacija, modeliranje idr. omogočajo postopen dostop do posameznikovega nezavednega brez da bi ob tem ogrožali posameznikovo samopodobo ali ego oziroma sprožali njegove obrambne mehanizme. Gre za postopno asimilacijo različnih delov ranjene osebnosti v celovito zdravo osebnost posameznika (Raban-Motounu, 2015).

Preko Silvijinih risb, ki so nastajale spontano in jih je risala tekom terapij zato, da bi se zamotila, ali pa so nastale s točno določenim namenom, ko sem jo jaz prosila, da jih nariše, sem lahko počasi naslavljala ranjene in nezavedne dele znotraj nje. Brez nevarnosti, da bi zapadla v regresijo in bila retravmatizirana. Pri interpretaciji risbe skupaj s klientom je odrasli del klienta namreč vedno prisoten, saj na sliko ali dele slike gledava iz tretje osebe ednine. Leva polovica naših možganov (t.i. odrasli del) predstavlja namreč naš zavedni, verbalni, logični in neemocionalni del, desna (t.i. notranji otrok ali ranjeni del-i) pa nezavedni, neverbalni, kreativni in emocionalni del. Slednjega predstavlja slika.

1.2. Drevo

OGLAS

Drevo je eden od pra simbolov človeka in s tem sredstvo za identifikacijo in projekcijo posameznikove osebnosti, njegovega notranjega doživljanja sebe in sveta v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. S tem zavedanjem je K. Koch v 50ih letih prejšnjega stoletja razvil projekcijsko tehniko, t.i. Baumov test, kjer na podlagi risbe drevesa, njegovih korenin, debla in krošnje, ugotavljamo čustveno stanje posameznika; prisotnost ali odsotnost notranjih konfliktov, ranljivost in občutljivost posameznika ter njegov odnos z okoljem. Prav tako preko risbe dostopamo do strukture psihe in vsebine posameznikovega nezavednega. (Stanzani Maserati, Matacena, Sambati idr., 2015).

1.2.1. Zgodba drevesa po pripovedovanju Silvije

Silvija je narisala drevo (slika 3), ki stoji ob grobu njene prve mucke. Drevo izstopa med samimi smrekami. Je brez listov in zato slabše od iglavcev. Veje so neurejene, ene so suhe, druge polomljene. Pove, da bi se moralo samo sebe sprejeti, vendar da je to “vprašanje za milijon dolarjev”. Zunanje okolje mu ne more pomagati. Mu pa smreke nudijo zavetje, kar je za Silvijo pomembno.

1.2.2. Interpretacija risbe drevesa

Silvijina asociativna interpretacija doživljanja drevesa kaže na to, da se Silvija počuti drugačno od drugih, ima nizko samopodobo in same sebe ne sprejema. Njeno mesto je ob grobu umrle mucke, ki ji predstavlja varnost. Ne verjame, da ji lahko kdo pomaga, čuti pa zavetje od nekaterih ljudi, npr. mame, ki gre z njo k zobozdravniku, kar predstavljajo smreke. Silvija je drevo narisala čez cel velik risalni list, kar pomeni, da nosi več kot zmore. Linije drevesa so tanke, kar nakazuje na njeno tiho in nežno naravo. Na njeno neopaznost. Drevo na sredini lista govori o tem, da je zelo dobro organizirana in da planira vnaprej. Drevo je visoko in kaže na to, da Silvija zelo veliko razmišlja. Narisala je zemljo, na kateri drevo stoji, kar pomeni, da potrebuje varnost in planiranje. Ni pa narisala korenin, kar pomeni, da je odrezala preteklost in zaradi vseh vej obrnjenih navzgor je usmerjena v prihodnost in se s preteklostjo težko sooča. Dokaj ozko in ravno deblo nakazuje na njeno dobro organiziranost. Veje brez listov pa povedo, da je Silvija iskrena oseba, ki ji več pomeni to, kako so stvari narejene kot pa rezultat sam. Na koncu nedokončane oziroma odrezane veje so indikator, da se Silvija zadržuje in ne zmore iti v smer kot bi si želela (Green, 2015). Drevo brez korenin kaže tudi na Silvijino čustveno in osebnostno nestabilnost, višina in širina debla odraža njeno občutljivost in notranjo napetost, krošnja v obliki vej pa nakazuje na njeno vztrajnost z nekaj jeze in kljubovanja (Loganatham, 1996).

Odlomek je iz članka psihoterapevtke Metke Furlani z naslovom »Zdravljenje posledic travme – posilstvo deklice in reviktimizacija z dolgoletno spolno zlorabo«, ki bo uradno predstavljen na konferenci »Dinamika travme in poti njene integracije« in objavljen v istoimenskem zborniku.