V iskanju samega sebe

OGLAS

.… zadnje čase vse bolj in bolj opazujem okolico in ljudi. Kako smo povezani med seboj, kakšne energije delimo eden z drugim in kaj nam nariše nasmeh na usta.

Meni osebno je nasmeh na usta priigral čudovit vikend, ki sem ga preživela s tistimi, ki jih imam neizmerno rada in bodo vedno del mojega življenja.

Vikend z njimi je bil tudi zato, ker bo prišel čas slovesa in upam, da me bodo vsi razumeli.

OGLAS

Že nekaj časa se iščem in tavam v temi, ne vidim več izhoda in edina možnost je ta da “pobegnem” tja, kjer čutim, da je moj dom. In to ni Slovenija. Ni več obljubljena dežela, ne daje mi več tisto kar mi je dala v mladosti. Če se še ne vem kako trudim — država je pokopala vse moje sanje. 

Kako pogrešam dni, ko smo se kot otroci brezskrbno igrali in bili povezani, nobene pokvarjenosti in tekmovalnosti med nami. Zdaj pa vsakega posameznika skrbi kako bo preživel dan, teden, mesec in postali smo ujetniki v sistemu v katerem se nahajamo. Ne moremo dobiti kredita, da bi si ustvarili lasten dom, če ne plačamo položnic, ker nam je bolj pomembno da smo siti, dobimo izvršitelja na vrata…če pošteno delamo se zgodi, da zato ne dobimo plačila in ostanemo brez prihodkov… država pa seveda zapira majhne ribe, ker se velikih bojijo oziroma so nedotakljivi.

Kdaj bodo tako imenovani tajkuni odgovarjali za svoja dejanja? Mislim, da nikoli.

In vsa ta krivica, ki se dogaja majhnih ljudem , me vse bolj boli. Ja, tudi jaz sem med njimi, čeprav marsikdo ki me pozna misli, da sem brez problemov. Da živim pravljično živlejnje in imam polno rit vsega. Pa ni tako: svojo bolečino skrivam za štirimi stenami. Ker nočem priznati, da mi ni uspelo tisto v kar sem verjela v mladosti… ker ne vem kdaj za vraga sem zgubila upanje in voljo, da naredim korake, ki bi mi prinesli srečo.

Sram me je, da živim v tašni državi kot je Slovenija… in mislim, da nisem edina takšnega mnenja. Da z redno službo svojima otrokoma ne morem privoščiti kakšnega lepega izleta ali pa skormne zabave s prijatelji… da me je že zdaj strah kako jim bom v prihodnosti omogočila šolanje in kaj bo njima prinesla prihodnost.

Koliko ljudi je osamljenih in pozabljenih? In koliko je tistih, ki se odločijo nesebično pomagati šibkejšim od sebe?

Imam srečo, da so moji prijatelji ljudje z VELIM srcem, vedno pripravljeni poslušati in pomagati.

Njih bom najbolj pogrešala.

Draga “moja” Slovenija, vzela si mi vse : upanje v lepo življenje, predvsem pa dostojanstvo.

Zaradi sebe, mojega partnerja in otrok se moram sestaviti… žal v drugi državi. Del srca pa bom pustila tukaj. Kjerkoli že bom vedno boš v mojih mislih.