Tisti, ki potrebuje stimulacijo, finančno, spolno, prehransko ipd., ne more biti sam, če te stimulacije ni. Vsaka stimulacija je namreč nekaj, kar prihaja od zunaj in kot takšno je nekaj, kar mi, kot subjekt objektiviziramo.
Ne, ne gre se za objektiviziranje ženske ali moškega, čeprav do neke mere tudi, saj je naša zavest tista, ki je nam subjektivna in vse ostalo, kar se v njej pojavlja, objektivno. Zanimivo je, da smo mi tisti, ki opazujemo vse to, kar se pojavlja v zavesti, torej v našem lasten občutku »Jaz sem«.
Če torej to opazujemo, ne moremo biti tisto, kar opazujemo. To je aksiom.
Da bi lahko nekaj gledal, moraš biti ločen ob tega, moraš biti subjekt, torej tisti, ki je vir gledanja. Kar pa je tukaj zanimivo, pa je to, da ljudje mnogokrat zamenjujemo to, kar gledamo za nas same.
To, kar gledamo, znotraj nas prebuja občutke, čustva, misli, koncepte, ideje. Pa vendar, še vedno smo mi ta, ki to doživlja, torej subjekt in vse to, kar se znotraj nas prebudi, pa je objekt, ki je izkušan. Kako smo torej lahko mi ta, ki je izkušan, torej objekt naslade, veselja, moči?
Ljudje smo res multidimenzionalna bitja, če gledamo iz vidika telesa. A dobro je ne pozabiti, da ljudje nismo telo. Naj malo razložim…
Prvo kar opazimo, ko odpremo oči, je to, da obstaja nekaj zunaj nas. Vidimo rože, pa partnerja, mamo, očeta, mize, avto ipd. A vse to je nekaj, kar je zunaj nas, a ne?
Potem pa hočemo to razumeti. Torej gre žarek, ki se odbije od vse teh stvari zunaj nas, v naše oči in slika se seveda preslika v naše možgane, natančneje v vidni korteks v naših možganih, ker se pač procesirajo.
A pot se tu ne konča. Tu nekje na sredini vskoči naš um, torej individualni um, ki prenese informacije iz materialnega sveta v nematerialni svet. Pa saj se strinjate, da je um nematerialen, a ne?
Seveda, saj združuje vse materialne občutke, pa čustva, pa misli in vsaj ti zadnji dve sta na drugem nivoju, kot na materialnem. Lahko ju zaznamo, ju opazujemo, rekombiniramo, se z njima igramo, vendar pa kakor koli že obrnemo, ni nobeden od njiju materialen.
Znanost bo seveda rekla, da izvira iz materialnega, torej možganov, da je to stranski produkt kognicije ali pa glaven, če že tako obrnemo. A ne glede na to, kakšen produkt je, je vse to nematerialno, torej nekaj, kar je onstran telesa.
Ne moremo jih prijeti, zmeriti, vsaj ne z običajnimi sredstvi, ki prihajajo iz materialnega sveta.
Vsekakor lahko opazujemo njune »simptome«, ki se gibljejo skozi naše telo, ne moremo pa jih izmeriti, kajti vse meritve, ki jih imamo o čustvih in mislih, konceptih, idejah, so le posredne. Izmerimo lahko kaj se dogaja, ko strujajo skozi naše telo, ne moremo pa jih definirati z načinom običajne materialistične znanosti.
In razlog je preprost. Enostavno niso materialne.
Vse informacije se torej procesirajo v umu, vendar pa je k temu še nekaj več za dodati. Vsi mi namreč imamo intelekt in bolj prazen, prosojen je um, bolj lahko sveti skozi intelektualno razmišljanje.
Intelekt je torej nekaj, kar je še bolj fino, in um je nekaj, kar se pojavlja kot samostojna entiteta.
Če gremo sedaj torej od naših zunanjih stvari, ki jih opazujemo z očesom en korak globlje, kaj hitro lahko opazimo, da ne gledamo z očmi in da so oči samo posrednik in da tudi ne gledamo z možgani, ker so tudi možgani samo posrednik. Posrednik za kaj?
Da se lahko svetloba, ki pride od predmeta, ki ga opazujemo, prenese na vizualni korteks znotraj njih in se na primeren način prevede. A tukaj postane zanimivo. S tem, ko se svetloba prevede, to samo še ne stori nič.
A ko se v celotno sliko vklopi um in dobijo signali čisto drug pomen, kajti um jim da občutek, da jim čustva, postavi jih v neko sobo, kjer vse oživi. Stvari se začnejo odvijati na nematerialnem nivoju. In koliko smo navezani na njih tudi na materialnem nivoju.
Zanimivo je, da tukaj govorimo o nas, ki vse to doživlja in smo prešli iz materialnega sveta v nematerialnega. Torej mi moramo biti nekaj nematerialnega, nekaj, kar še vedno opazuje vse to, kar se dogaja v nižjih nivojih opazovanja.
Bolj je ta, ki opazuje navezan na vse to kar vidi, zanimivo, več občutkov, misli, konceptov, idej, pa tudi čustev ostane na nivoju čutenja materialnega telesa. Pride do neke vrste prepletenosti in tako je prav, saj prav ta prepletenost označuje naše potovanje kot nematerialnih bitij.
Um sam, ko skupek vseh teh lastnosti, ne počne ničesar posebnega, kot le to, da med njimi kombinira na način, da jih pozove v obstoj ali ne. Seveda se ta obstoj pojavlja v našem umu, čutenju, čustvih ipd., vendar pa se tukaj ne gre za to. Funkcija uma je, da bdi in se poizkuša udejanjiti kot samostojna entiteta, ki želi.
Da bi to lažje razumeli, poglejmo takole. Ko si um želi, pride želja v obstoj. A ni nujno, da ta želja pride v materialni obstoj. To je že celotna druga znanost, ki to opisuje, temveč pride v obstoj v obliki zaznav, občutij, novih želja, misli ipd. In v našem telesu se prebudi čutenje, ki je včasih lahkotno in prosojno, drugič spet zelo gosto in težko.
In prav v tem je keč. Na svojem življenjskem potovanju smo mi tisti, ki delamo to, kar čutimo, občutimo, čustvujemo, mislimo, se spominjamo ipd., kot nekaj vedno bolj prosojnega in pretočnega. In če seveda ne, smo pač tam, kjer smo.
Ko govorim o tem, da smo tam, kjer smo, govorim o tem, da smo takšnih kot smo, da je znotraj nas tisto, kar je in da ne želimo narediti ničesar, da bi se kaj spremenilo. Vendar pa, če pa naredimo, pa se začne naš bliskoviti razvoj na boljše.
Tu še ni nujno, da se srečamo z duhovnostjo, vendar pa je bistveno, da začnemo rasti, kajti le tako bomo lahko oživeli našo resnično naravo še bolj in se začeli zavedati še več sebe.
In eden takih je intelekt, ki je v začetku, pri divjaškem človeku, torej tistem na ravni živali in nizke inteligence zalo zaspan. Neprevoden pomeni, da ne prevaja svojih sposobnosti do uma in še naprej do možganov.
Vendar pa je tukaj potrebno biti pozoren na nekaj. Intelekt samo je in s svojimi lastnostmi seva, daje in prežema tako um, kot možgane in druge telesne dele. Vendar pa če le-ti niso dovolj prečiščeni, prevodni, potem ne more skozi. Kdo je potem ta, ki je neprevoden?
Da bi telo, v katerem živimo, um, ki je pripet k njemu in vse funkcije le-teh naredili prevodne, je potrebno vzeti v roke čistilo, metlo in smetišnico in očistiti tako telo, kot um, da bo lahko skozi sijala naša višja narava. In kako to storiti?
Na svetu obstaja mnogo orodij kako to narediti, a najlažja pot je, da se držimo starodavnih modrosti vzhoda, kjer so to raziskovali že pred davnimi časi. Odkrili so, da obstajajo različne lastnosti, ki na različen način vplivajo na prevodnost. In te za hrano so poimenovali satvična hrana.
Torej je dobro, da se prehranjujemo s satvično hrano, če želimo ohranjati čisto telo in um. Po drugi strani pa obstajajo tudi orodja za čiščenje uma. Ena takih je, če se jo uporabi na primeren način, meditacija, ki je osnova pri tem, da se naučiš imeti eno usmerjen um.
Eno usmerjen um je zelo pomemben, saj v nasprotnem le-ta vedno le tava in išče. Um je zelo zanimiva stvar, v katerem deluje naš spomin in če smo um skozi spomin naučili, da hlasta za svetom, torej za tem, kar se ustvarja v mislih, čustvih, občutkih ipd. potem bo to počel in iz enega oz. eno usmerjenega uma bo postal um, ki ima znotraj sebe razdejanje, ki ga kar kliče, da naj nekaj naredi. In seveda, naš um počne to, kar smo ga naučili, a ne?
