Vprašanja otroka

OGLAS

Z najboljšim prijateljem Dannyjem sva se po škripajočih stopnicah odtihotapila v njihovo hladno, vlažno klet. 

Nenadoma mi je notranji glas rekel, da ne bi smel biti tam. Srce mi je razbijalo. Sredi sobe je na kovinskem stojalu ležala stokilogramska utež.

»Moj oče jo vsak dan dviguje,« se je pobahal sošolec. Bil sem majhen koščen sedemletnik, kratkih črnih las, rjavih oči in temnejše polti. Ko sem se dotaknil hladne uteži, sem se počutil neznatnega.

OGLAS

Danny se je obrnil k meni in rekel: »Richie, razkril ti bom veliko skrivnost.« Položil je prst na usta in zašepetal: »Obljubiš, da ne boš nikomur povedal?«

Splezal je na polico, segel visoko do stropnega trama in vzel medeninast ključ. Potem me je peljal k leseni omari, ki je bila večja od naju, jo odklenil in na stežaj odprl vrata. Pokazal je na kup revij.

»Izvoli,« se je nasmehnil, »prelistaj eno.«

Ubogal sem ga. Revija je bila polna slik golih žensk v ljubezenskih položajih. Otrpnil sem. Nikoli do zdaj nisem videl, kaj se skriva pod dekliškimi oblačili. Videti je bilo tako čudno in prepovedano.

»Super, ne?« je vprašal Danny.

Pokimal sem, saj nisem vedel, kaj naj rečem. Zaprl sem revijo in jo spravil nazaj v omaro.

»Počakaj, da vidiš, kaj je šele v predalu.« Odprl ga je in zagledal sem dve pištoli in nekaj ročnih granat. »Moj oče ima vedno nabiti pištoli, te granate pa so prave,« je pojasnil in mi dal eno v roke.

Držal sem hladno, težko kovino in trepetal. »Tole pa je nekaj,« sem zamomljal. Medtem ko sem se trudil prikriti strah, sem jo previdno položil nazaj v predal.

»Richie, čakaj, da vidiš tole.« Danny je odprl dvoje vrat omare in zagledal sem nekakšen oltar. Na uokvirjeni fotografiji je bila podoba, ki je zlovešče zijala vame. Zgrožen sem se iz oči v oči znašel z Adolfom Hitlerjem. Na vsaki strani fotografije sta slavnostno visela rokavna trakova z izvezeno nacistično svastiko, pred njo pa je bilo bodalo z reliefno svastiko na ročaju. Srce mi je zastalo. Pred očmi so se mi zvrstili strašljivi prizori. Starejši sorodniki so mi pogosto pripovedovali o nedavnih nacističnih pomorih naših družinskih članov. Odkar so nacisti leta 1941 okupirali Litvo, domovino mojih prednikov, nismo od družine starega očeta slišali niti glasu.

Danny je zašepetal: »Moji starši te sovražijo, ampak to je skrivnost.«

Po telesu me je oblila vročica. »Zakaj? Kaj sem takega storil?«

»Zato ker si Jud. Pravijo, da ste ubili Jezusa.«

»Kaj?!« Obstal sem kot okamnel. Kar sem slišal, ni imelo nobenega smisla.

»Moj oče pravi, da te celo Bog sovraži.«

Težki koraki njegovih staršev so zaškripali nad nama. Nisem vedel, ali naj zbežim, se skrijem ali zjočem.

»Me tudi ti sovražiš, Danny?«

»Ne, moj najboljši prijatelj si. Ko bom odrastel, te bom mogoče sovražil, ker si Jud. Ampak upam, da ne.«

Ostal sem brez besed.

Danny je zaklenil omaro in me po stopnicah odpeljal h kuhinjski mizi, kjer naju je njegova mama pričakala z vanilijevimi piškoti in hladnim mlekom. Prisiljeno se je nasmehnila. Glasno škripanje poda je naznanilo prihod Dannyjevega očeta, čokatega moškega z oglato čeljustjo, sivečimi kratko pristriženimi lasmi, majhnimi predirnimi očmi in rahlim nasmeškom, zaradi katerega me je spreletaval srh. Ob njem sem se počutil zelo ranljivega.

So piškoti mogoče zastrupljeni? sem pomislil. Ampak kaj naj bi storil? Nisem si jih upal odkloniti.

»Jej, Richie. Kaj je narobe?« me je spraševala Dannyjeva mama.

Medtem ko sem jedel piškote, sem stežka prikrival tesnobo. Z vsakim grižljajem sem prosil Boga, naj me zaščiti.

Domov sem šel čisto bled kot duh. Pri tistih letih nisem najbolje razumel vsega. Globoko sem bil prizadet.

Mama me je sprejela s prijaznim nasmehom. S predpasnikom okoli pasu je v kuhinji na okrogli jedilni mizi valjala testo. »Pripravljam jabolčni zavitek, ki ga imaš najraje.«

»Mami,« sem vprašal, »me Bog sovraži?«

»Seveda ne. Zelo te ima rad.« Namrščila je obrvi in odložila valjar na mizo.

»Zakaj me to sprašuješ?«

Nisem se ji upal povedati. »Ne vem, samo zanima me.« Da bi se izognil nadaljnjim vprašanjem, sem stekel gor v sobo.

Verjel sem ji. Prepričan sem bil, da me ima Bog res rad. Ležal sem v postelji, bolščal v strop in poskušal doumeti, kako je mogoče, da sta tako ljubezen kot sovraštvo povezana z Bogom.

V otroški nedolžnosti sem v mislih ali šepetaje skrivaj molil, po navadi v postelji pred spanjem. V molitvi sem našel uteho in občutek, da me nekdo posluša. Verjel sem, da me Bog sliši in da je z mano. Vseeno pa so se mi porajala številna vprašanja o božanskem bitju. Velikokrat sem se spraševal, kdo je Bog.

Je kot ogromen oblak ali komaj vidna senca? Je prijatelj, ki usliši vse moje molitve, in je tako resničen, da ga skoraj lahko ujamem z mislimi?

….

Očetov oče, William oziroma Bill Slavin, je močno vplival na moje življenje. V njegovi ljubeči naravi se je odražala globoka privrženost veri. Z občudovanjem sem opazoval, kako mirno in nevsiljivo je poskušal združiti svoje staro izročilo z življenjem v Ameriki. Med družinskim kosilom sem pogosto opazil, da potihem moli, medtem ko smo drugi že jedli.

Ko sem bil toliko star, da bi lahko šel v hebrejsko šolo, mi oče tega ni mogel omogočiti. Vseeno pa si je prizadeval, da bi mi ponudil najboljše, kolikor je lahko. Ko sem dopolnil trinajst let, je rabina Lipisa zaprosil, naj me blagoslovi s preprostim bar micvo. Dostojanstveni sivolasi rabin me je rade volje brezplačno naučil osnovnih molitev. Nekega dne sem ga vprašal: »Rabin, mi lahko pojasnite pomen teh molitev?«

V mile rjave oči so mu prikipele solze in objel me je s toplino, ki je ne bom nikoli pozabil. Glas mu je zadrhtel, ko je spregovoril s starim jidiškim naglasom: »Mali Richie, zelo sem zadovoljen, da si iskreno želiš razumeti pomen tega obreda. To postaja redkost.«

»Rabin, kako naj molim?«

Ustnice na oglatem, malce zgubanem obrazu so se mu razširile v širok nasmeh. Njegova toplina mi je dajala občutek varnosti. Prepričan sem bil, da to potrebuje vsak otrok.

»V Talmudu,« je rekel, »knjigi judovskih zakonov, ki so jo rabini zapisali pred tisoči let, piše, da je bolje prositi Boga za moč, da bomo premagali skušnjave, težave in dvome, zato da bomo lahko izpolnili njegovo voljo, kot pa da ga prosimo, naj izpolnjuje našo voljo.«

Radhanath Svami

Odlomek iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija

www.radhanathsvami.si