Utemeljiteljici in izumiteljici Aura-Soma® Vicky Wall se je v avtobiografiji z naslovom “The Mirror and the Miracle” (Zrcalo in čudež) o jeziku, ki ga govorijo barve, zapisalo naslednje: »Barve so zrcalo, v katerem lahko čisto vsak od nas prepozna svojo resnico; zrcalo, v katerem se porajajo in razgrinjajo tisti globlji aspekti človeške intuicije in modrosti, same srčike človeške duše, čudeža z veliko začetnico, ki je čisto vsak od nas.«
Barva je prisotna povsod v življenju, vendar se ne zavedamo, da je odsev zavesti v nas samih. Zavest opredeljujemo kot vse, kar se manifestira v vseh oblikah percepcij, v vseh oblikah védenja, kot tisto, kar zazna, k čemu smo poklicani; kadar koli se nečesa zavedamo, to pomeni, da je na delu zavest. Ko se zavedate, lahko pridobite znanje, lahko »spoznate sebe«, jasno vam je, kakšni potenciali in kvalitete tičijo v vas.
Iz koncepta, ki ga omenjamo zgoraj, ne drži samo jedro teorije barve, ampak se v njem skriva tudi spomin na starodavne tradicije modrosti, na poglobljene nauke, po katerih je človek začel stopati po poteh prebujenja.
Prvo barvno kolo pripisujemo Siru Issacu Newtonu, ki je leta 1706 v naravno zaporedje na vrtljivem krogu umestil sedem barv mavrice (od rdeče do vijolične), ki se »povzdignejo« iz bele, ko svetloba potuje skozi prizmo. Newtonov krog se je vrtel, barve so se zabrisale in se, kot kak hokus pokus, zlile v prosojnost/belino, iz katere so se porodile. Tako je luč sveta ugledalo nekaj, čemur pravimo vrtnica barv.
Krog in kolo sta najpogostejša univerzalna simbola, ki ju zasledimo v vseh kulturah. Krog predstavlja večno nenehno gibanje, ki se vedno znova poraja, ki je prisotno vedno in povsod, absolutno združenost, potenciale, ki jim ni ne konca ne kraja, ali pa praznino. Naši praočetje in pramame so Boga upodabljali kot krog, čigar središče je vseprisotno, oboda pa ni nikjer.
Buda je svojim učencem zaupal, da je kolo (v sanskrtu čakra, v tibetanščini pa ‘khor lo) pravzaprav zgodnjeindijski sončni simbol moči, zaščite in stvarjenja. Prvotni budizem pa ga je zato, ker je v gibanje spravil kolo dharme, povezoval tudi z njegovimi nauki. Prav zato kolo/krog v očeh budistov predstavlja dharmo, ki ji ni ne konca ne kraja, ki nas more duhovno transformirati, medtem ko se vrti, preko katere se lahko osvobodimo spon ciklusa samsare oziroma ciklusa odvisnih porekel, ki sega v neskončnost in nazaj, t.j. pratītya samutpāda v sanskrtu in paticca samuppāda v jeziku pali.
»V sanskrtu soodvisen nastanek poimenujejo pratitya samutpada. Pratitya pomeni troje (srečati se, zanašati se in biti odvisen), vendar v vseh odtenkih v osnovi pomeni isto: biti odvisen. Samutpada pomeni nastanek. Od tod torej pratitya samutpada pomeni tisto, ki je v trenutku nastanka odvisno od pogojev, ki vladajo okoli njega, tisto, ki se nanje sklicuje, in tisto, ki se brez sile, ki jo pogoji premorejo, niti ne bi znašlo v obstoju.« Dalaj lama
Budistični zen mojster Thich Nhat Hanh je koncept leta 1999 preprosto opisal v svoji knjigi, The Heart of the Buddha’s Teaching (Srce Budinih naukov), takole: »To je, zato ker je. To ni, zato ker ni. To preneha biti, ker preneha biti.«
Načelo soodvisnega nastanka je povezano z enim od temeljnih aspektov Budovih naukov, štirimi plemenitimi resnicami, preko katerih doumemo tudi pravo naravo obstoja in sebe spoznamo do obisti.
Buda je štiri plemenite resnice predstavil svojim prvim petim učencem med prvo pridigo, Obračanje kolesa dharme, v Isipitani, v bližini Benaresa, ko je dosegel nirvano:
1. Znanje o trpljenju (dukkha)
2. Znanje o izvoru trpljenja (dukkha samudaya)
3. Znanje o prenehanju trpljenja (dukkha nirodha)
4. Znanje o poti, ki vodi h koncu trpljenja (dukkha nirodhagāminī paţipadā ariyasacca)
Dukkha, ki jo večinoma prevajamo kot trpljenje, dobesedno pomeni »tisto, kar nam je v hudo breme«, vendar se nanaša tudi na koncepte, ki segajo v večje globine, kot so nepopolnost, bolečina, muke, stiska, minljivost, nesozvočje, nelagodje, razdražljivost, zavedanje nepopolnosti, nezadostnosti in nezadovoljstva. Želje (taņhā) so najbolj oprijemljivi in neposredni povzročitelji trpljenja: vsa človeška dejanja koreninijo v željah, ki izhajajo iz zamisli, da nimamo, da nas muči nejevolja, da nas pesti trpljenje. Pomeni, da nam na določenih ravneh nečesa primanjkuje; želja po nečem namreč korenini v občutku, da nam nečesa primanjkuje, ker človeka mami samo tisto, česar nima. Zato nam želje že same po sebi ne prinašajo zadovoljstva. Želje pa se po budističnem nauku »dvigajo« iz treh strupov: nevednosti, navezanosti in odpora.
Če smo nevedni, ne premoremo dobre presoje in ne razumemo, zakaj se svet vrti tako, kot se; če smo navezani, si želimo oziroma segamo po nečem, kar nam je všeč; če pa nas muči odpor, pomeni, da se branimo tistega, kar nam ni všeč oziroma tistega, kar nam stoji na poti do tistega, kar nam je všeč (t.j. do izpolnitve naših želja).
Kako pa zgoraj omenjena nagnjenja spregovorijo v jeziku barv?
Z njimi so povezane tri osnovne barve (modra, rdeča in rumena), preko katerih si lahko tudi vizualno predstavljamo določen aspekt svoje zavesti. Nevednost, navezanost in odpor niso v svojem bistvu slabi, vendar so iz dneva v dan v igri pri okoliščinah, ki nam stopajo na pot.
Če odkrijemo, kako so posamezne barve povezane s posameznim nagnjenjem, lahko prepoznamo, kateri impulzi/odzivi nas ženejo, zato se lahko tudi iz trenutka v trenutek vse bolj zavedamo, kako ravnamo: če nam diši tisto, česar nimamo (t.j. smo grabežljivi), smo povezani z modro; če se branimo stvari, ki so nam odveč (t.j. se v nas dviga odpor), smo povezani z rdečo; če pa ne znamo ločiti med enim in drugim oziroma če se nam ne sanja, kaj bi sploh radi (nevednost), pa smo povezani z rumeno.
Kako pa barve razrešujejo zgornje nagnjenosti?
Rešujemo jih z enako energijo, ki je kot gorivo za nevednost, navezanost in odpor. V vsakem strupu tiči tudi protistrup, v vsaki barvi se nam lahko premakne zavest; barva sama vedno oddaja enako energijo, samo na človeku samem je, da jo zavestno uporabi drugače kot prej, v njem pa se poraja energija obzirnosti, zavedanja in sprejemanja (ko preprosto dovolimo).
Kadar prevladuje modra, si mora človek bolj zaupati in se znebiti potrebe po hlastanju za novimi in novimi predmeti. Kadar prevladuje rdeča, se moramo odvezovati in se ne poistovetiti z različnimi okoliščinami, v katerih živimo. Kadar med izbranimi barvami bolj prevladuje rumena, se moramo vse bolj zavedati stvari okoli sebe, si razjasniti pojme in podati roko prijateljstva tako zmedenosti kot želji po obvladovanju.
Na sredini kolesa oziroma vrtnice barv naletimo na svetlobo/belo/prosojnost, kar je povezano s trpljenjem in razumevanjem trpljenja, iz česar se porajajo tri tendence oziroma nagnjenja. V jeziku Barvna zvezda barv prosojnost/bela pomeni tudi karmično odvezo. Angleška beseda za odvezo (ang. absolution) izvira iz latinskega glagola absolvere, ki pomeni osvoboditi se vezi, dolžnosti, kar v tem pomenu pomeni odvezati se karmičnih odgovornosti (ang. responsibility – zmožnost odzivanja, ang. ability to respond).
Karma je zakon univerzuma, priložnost, da se naučimo iz semen preteklih nezavednih dejanj (ki so jih gnale želje), ki se zdaj manifestirajo kot posledica tistega, kdor smo mi. Tako se začnemo dogajanja okoli sebe bolj zavedati in se odzivati na dogodke v sozvočju z novimi kvalitetami upoštevajoč naravni red univerzuma – dharmo.
V starodavnih simbolih pogosto naletimo na piko na sredi kroga. Pika predstavlja voljo, zavest, ki hodi naprej, ki nas usmerja in vodi pri naših dejanjih. Ikono običajno povezujemo s SONCEM, z dušo, v numerologiji pa z enko. Ko se podamo na sredino kroga, ko začnemo ravnati po volji duše, notranjega sonca, notranjega bitja, nas ne ženejo več želje in štirje elementi (OGENJ, ZRAK, VODA in ZEMLJA), ki v nas sprožajo različna občutja, ampak v človeku »zraste« nova vizija tega, kdo je in kakšne potenciale in sposobnosti premore.
Barve, ki jih izberemo, so manifestacija vseh dosedanjih ravnanj, načina delovanja in potencialov za prihodnost nas kot posameznika: z njimi se lahko začnemo prebujati in se prepoznavati.
Vse barve se vrtijo okoli središča, vse barve izvirajo iz treh primarnih barv, in v vseh se zrcali človekova zavest. Med barvami, ki jih izbirate in ki vas primamijo, in vami, kdor in kar ste, lahko potegnemo enačaj, ker se v njih odraža osnovna frekvenca zavesti. Barve so takó zrcalo, skozi katerega lahko premotrimo popotovanje svoje duše v času.
V očeh antičnih Grkov je bila boginja mavrice Iris most med nebesi in Zemljo, med Bogom in človekom, ki je prinašala božanska sporočila in ohranjala red in pravičnost na tem svetu.
Po mnenju budistov pa mavrica povezuje svet samsare z onim svetom čiste in brezbarvne svetlobe popolnega znanja; pot, ki med seboj ločuje vsakdanji/posvetni svet od nadnaravnih in svetih svetov. Prav zato mavrico enačimo s potmi, po katerih stopajo bogovi, ki spreminjajo človekovo zavest in v nas ponotranjajo Boga.
