Vesolje je praznina, prostor, v katerem deluje energija. Energija se izraža v različnih oblikah. Lahko je to sila, ki drži skupaj atome, elektrika, svetloba, zvok, gravitacija, magnetizem, toplota, mehanska sila in še bi lahko naštevali.
Celo materija je nekakšna »zgoščena energija«. Energija pa so tudi naše misli in čustva, naš namen. V medsebojnih odnosih si izmenjujemo energijo. Torej bi lahko rekli, da je energija vse, kar nas obdaja in tudi mi sami.
Energija telesa
V jogi govorimo o več telesih, ne le o fizičnem, čeprav imamo na Zahodu ob besedi »telo« največkrat v mislih prav tega. Od spočetja do dokončnega razpada našega telesa v njem deluje energija. Pri biokemijskih procesih se energija ali sprošča ali porablja. To »pretakanje« energije se lahko meri z aparati. Dokler energija teče, je telo živo. Potem se energija sprosti za novo življenje.
Na telesno energijo zelo vpliva hrana. Vemo, da nas »težka hrana« naredi utrujene in brezvoljne. Predvsem pekoča hrana in poživila – že ime pove, kako delujejo na nas – nas razburi in aktivira. Na primer po kavi nam srce hitreje bije, zviša se krvni tlak, kot če bi kaj težkega delali. Najboljša je hrana, ki nas sprosti, umiri in daje dovolj energije za delo, hkrati pa ne preobremeni organizma za njeno presnovo. Taka so predvsem zelenjava, sadje in žita.
Pri jogi se s pravilnim gibanjem in dihanjem učimo ohranjati energijo, da je naše telo bolj zdravo in zmogljivo. Za razliko od mnogih športov, pri katerih smo po vadbi utrujeni, pri intenzivnejši vadbi ali po tekmovanju pa celo izčrpani, smo po vabi joge spočiti in polni energije. S pravilno izbrano vadbo za naše trenutne zmogljivosti uravnavamo delovanje telesa in ga uravnovešamo. Sproščamo zakrčene dele in krepimo šibke. Razvijamo občutljivost za svoje telo in ozavestimo, kje nam primanjkuje energije in se jo naučimo pošiljati v te dele. Z vadbo se lahko naučimo to energijo celo posredovati drugim. Najpreprostejši način za to je dotik. Če se udarimo, nagonsko položimo roko na poškodovani del. S tem ga zaščitimo in mu damo energijo za zdravljenje. Poznam več ljudi, ki zatrjujejo, da jim na primer glavobol najhitreje mine, če jim katera od bližnjih oseb položi roko na čelo.
Telesno energijo najbolje uravnavamo z dihalnimi vajami – pranajamo. V vsakdanjem življenju nam veliko pomaga že, če se zavedamo svojega dihanja. Napetost in stres ublažimo že z nekaj globokimi, zavestnimi vdihi in izdihi. Z redno vadbo pranajame pridobimo veliko energije in sproščamo energetske zastoje. Za zdravo telo pravimo, da je polno energije. Tistih nekaj minut vadbe dnevno je najboljša naložba v zdravje.
Energija čustev
Tudi čustva so oblika energije. Lahko so pozitivna in nas polnijo z energijo ali pa negativna, ki nam jo jemljejo. Gotovo ste že občutili razliko med zaljubljenostjo in jezo. Ko ste zaljubljeni, prekipevate od energije. Nič vam ni težko storiti za ljubljeno osebo. Srce je odprto in energija teče. Živite lahko »od zraka« in svojih čustev. Čutite se izpolnjeni in ves svet vam je lep. Ta energija kar »žari« iz nas. Ni treba besed, da začutimo, s kom smo si blizu. Pravimo, da smo na »istih valovnih dolžinah«. Dovolj je pogled, kretnja, nasmeh, drža telesa. Preprosto začutimo to pretakanje energije.
Če ste jezni pa ste ravno tako polni energije, ki kar »vre« v vas, vendar vas hkrati izčrpava in jemlje moč, da bi naredili kaj konstruktivnega. Tudi če daste jezi duška in »spustite paro«, se po tem počutite prazni in brezvoljni. Maščevanje nam nikoli ne vrne tega, kar nam je bilo »vzeto«.
Včasih pa preprosto prekinemo stik, pretok energije. To je takrat, ko nekoga prezremo, se ne zmenimo zanj in ga nočemo opaziti. Kot če bi postavili med nas in druge nekakšno steno, skozi katero ne zaznavamo več, kaj se dogaja v njih, niti nočemo, da bi drugi zvedeli, kaj se dogaja v nas. Za tistega, ki si želi stika, je to lahko eno najbolj bolečih izkustev. Počuti se, kot bi dobil »energetsko klofuto«. Jeza je neprijetna, vendar je še vedno pretok energije. Nekomu pomenimo toliko, da reagira na naša dejanja. Gotovo ste že kdaj doživeli, da je nekdo, morda otrok ali kdo drug, ki ni dobil želene pozornosti, izsilil konflikt, samo da bi ga opazili in bi energija spet stekla. Tudi negativna energija se mu zdi boljša od popolne prekinitve pretoka.
Pozitivna čustva s strani drugih so potrebna za zdrav otrokov razvoj in pozitivno samopodobo. Kako naj otrok verjame, da je vreden, če se zanj ne zmenimo ali pa če stalno doživlja negativna čustva s strani pomembnih ljudi v svoji okolici?! Otrok ne more razumeti, da so taki zaradi svojih problemov. Misli, da je on tisti, ki sproža take reakcije in da je zato z njim nekaj narobe. Tudi ko odrastemo, potrebujemo od časa do časa potrditev svoje vrednosti. To nam je kot nekakšen kompas, ki kaže, da gremo v pravo smer. Zato je tako pomembno, da damo in dobimo priznanje za stvari, ki so dobro narejene. To pozitivno energijo potrebujemo vsi. Manipulanti to dobro vedo in s pridom izkoriščajo. Samo recite nekomu, da je nekaj več, boljši od ostalih in že vam bo »jedel iz roke«. Malo ljudi zna biti neobčutljivih za laskanje. To so tisti, ki imajo dovolj lastne energije, da ne potrebujejo »energetske bergle«.
Koliko ljudi se čuti prizadete ob (zasluženem) uspehu drugih! Ne znajo se veseliti z drugimi. To so ljudje, ki jim primanjkuje zdrave samozavesti in energije. Kot bi se bali, da bodo izgubili še tisto malo, kar je imajo, če nekomu priznajo zasluge. Resnica pa je ravno obratna. Če se znamo iskreno veseliti z drugimi ob njihovih uspehih, energijo pridobimo, saj se zavedamo, da je zaradi njihovih dejanj svet boljši kraj za vse, tudi za nas.
Veselje nas okrepi in napolni z energijo. Smeh sprosti blokade okoli sončnega pleteža in deluje kot nekakšen »odmaševalec odtokov«, da energija lahko spet steče. Ljudje, ki se radi, sproščeno in od srca smejijo, so srečni ljudje, in ti znajo srečo deliti z drugimi. V njihovi družbi se dobro počutimo in vemo, da nam ne bodo škodili. V jogi poznamo pranajamo smeha. Ta je še posebno priporočljiva za osebe, ki imajo težave s hrbtenico. Hrbtenica je naše »drevo življenja« in mnogo težav se na telesnem nivoju pokaže prav z bolečinami v določenih delih hrbtenice, kar nam pokaže, na katerih nivojih imamo blokade. Tudi petje mantre »OM« z njeno vibracijo, ki se širi po vsem telesu, nam pomaga odstranjevati zastalo energijo. Njeno prepevanje je še posebno priporočljivo za pevce in vse, ki morajo veliko govoriti.
Energija misli
Misli imajo veliko moč. Vse, kar naredimo, je najprej misel, ki se materializira skozi naša dejanja. Misel nas usmerja. Če znamo ostati osredotočeni na svoj cilj, ga bomo zagotovo dosegli. Če nam misli blodijo in se danes posvečamo eni stvari, jutri pa se lotimo nečesa drugega, ne bomo prišli daleč. Prav osredotočenosti pa nam v sodobnem Zahodnem svetu zelo primanjkuje. Samo opazujte se, koliko stvari počnete naenkrat. Vozite avto, poslušate glasbo in se pogovarjate s sopotnikom, zraven pa morda še premišljujete o dogodkih preteklega dne ali o načrtih za prihodnjega. Ali pa gospodinja, ki pridrvi iz službe in mora hkrati kuhati kosilo, se pogovarjati z otrokom ali možem, sproti še kaj pospraviti, poskrbeti za plačevanje računov, odpeljati otroke na obšolske dejavnosti in narediti načrte za naslednji dan.
Danes ljudje niso toliko izčrpani od fizičnega dela kot nekoč, ko še ni bilo toliko strojev. Izčrpani so od nenehnega hitenja od ene naloge k drugi. Še preden uspejo dokončati eno zadevo, že dobijo več novih zadolžitev. Redko imajo priložnost, da bi eno stvar v miru naredili od začetka do konca. Ta nenehna obremenjenost z nalogami, ko ni časa, da bi se sprostili med eno in drugo, se veselili dobro opravljenega dela in »napolnili baterije«, nam daje občutek ujetosti in neustreznosti, kot da karkoli naredimo, nikoli ni dovolj. Kot da bi delo iz nas sesalo energijo, dokler se ne iztrošimo. »Izgorelost« je sodoben pojav, za katerim trpi čedalje več ljudi. Z razpršenimi mislimi pa je tudi naša energija razpršena in zato manj učinkovita. Meditacija nam pomaga, da se umirimo in spet osredinimo.
Če na nekaj ali nekoga mislimo, mu s tem pošiljamo energijo. S svojimi mislimi vplivamo drug na drugega. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste pomisli na nekoga, ki vas je nato v kratkem poklical ali »po naključju« srečal? Ljudje, ki so si blizu, dostikrat hkrati izrečejo kako misel, celo z istimi besedami.
Ste že srečali nekoga, ki je pričakoval, da se boste vi njemu popolnoma posvetili, kadar mu je to ustrezalo, sam pa se vam ni posvečal v isti meri? Ni se vas spomnil poklicati, čeprav sta bila dogovorjena za to, ali vam odgovoriti na sporočilo? Na srečanja je zamujal ter vam na ta način »kradel« čas in energijo. Če ni bilo vse po njegovem in takrat ko si je on to zamislil, je reagiral kot razvajen otrok. Pri tem pa mu ni bilo mar, kako se vi ob tem počutite. Pozornosti mu nikoli ni bilo dovolj, sam pa je ni bil sposoben dajati. Verjamem, da ste po nekaj takih izkušnjah izgubili interes zanj, saj energija med vama ni krožila. Šlo je za tok energije v eno smer in razen morda »svetnikov« se ljudje tega hitro naveličamo in se raje družimo s tistimi, ki nam energijo vračajo. Izjema so seveda otroci, bolniki ali drugi ljudje v stiski, od katerih (začasno) ne moremo pričakovati »normalnega vedenja«. V takih primerih »enosmerni tok energije« vzamemo v zakup zaradi »višjih interesov«.
Tudi čas je oblika energije
Čas je edina oblika energije, ki ni obnovljiva. Za vse teče enako in izgubljenega časa ne moremo zavrteti nazaj. Življenje nam je bilo podarjeno v obliki telesa in nekoč ga bomo morali »vrniti«. Ko smo otroci, nam čas teče veliko prepočasi in komaj čakamo, da bomo odrasli in »svobodni«. Imamo neskončno zalogo idej, kaj vse bi želeli početi v življenju. Ko odrastemo pa se srečujemo z zadolžitvami in preizkušnjami in ugotovimo, da je naša zaloga energije in časa omejena. Več kot toliko v enem dnevu, tednu, mesecu ali letu ne zmoremo narediti. Moramo se odločati, kako bomo čim bolj smotrno uporabili čas, ki nam je na voljo. Če brezplodno zapravljamo življenje, se bomo tega prej ali slej kesali. Ko prihajamo v zrela leta, spoznamo, da je našega časa čedalje manj in da je njegova smotrna uporaba ključna, če hočemo še kaj narediti v življenju. Na novo si določimo prioritete. Ne vznemirjamo se več zaradi nepomembnih stvari in se osredotočimo na bistvene. Spoznamo, da smo morda preveč prepuščali drugim, da odločajo o našem življenju, in da smo se brez potrebe odpovedovali sami sebi ter da je zadnji čas, da preostanek življenja preživimo tako, kot nas k temu kliče naše poslanstvo, zaradi katerega smo tukaj. Morda se na novo odpravimo v šolo na Tretjo univerzo in se končno posvetimo dejavnostim, ki smo si jih vedno želeli, pa do zdaj nismo zmogli najti časa in energije zanje. Naši odnosi se spremenijo. Otroci so odrasli in odšli od doma. Čas je, da na novo opredelimo našo zvezo s partnerjem. Lahko na novo zaživi ali pa ugotovimo, da se je v letih prenapolnjenih z obveznostmi izven doma vez pretrgala, da ni več ničesar skupnega ter se razidemo. Tudi odnos potrebuje energijo in čas in če ne vlagamo vanj, povezava sčasoma presahne. Če ni skupnih aktivnosti in interesov, energija ne teče več in počutimo se čedalje bolj osamljeni. Potem skušamo praznino zapolniti z drugimi dejavnostmi ali z drugim odnosom.
Sodoben način življenja je zelo nenaklonjen družini. Čez dan se vsi porazgubimo, vsak po svojih obveznostih – v šolo, v službo, na dopolnilne dejavnosti, ko smo doma pa skrbimo za gospodinjstvo. Malo je priložnosti, ko je družina zbrana in se lahko posvetimo drug drugemu, pa še takrat nam pozornost od domačih odvrača televizija ali kaj drugega. Vse premalo se zavedamo, kako pomembni so odnosi za uspešno in izpolnjujoče življenje. V povezovanju z drugimi lahko šele polno zaživimo in se izrazimo.
Čas, ki ga namenimo nekomu, je največje darilo, ki ga lahko damo, pa naj bo to v obliki pogovora, nežnosti, usluge, darila. Čas je naše življenje in to, da ga z nekom delimo, je največ, kar lahko damo.
Dajanje
V jogi imamo štiri poti in ena od njih je karma joga – nesebično delo za druge. Prej sem omenila »višje interese«, ko pomagamo tistim, ki so naše pomoči potrebni. Po vsem svetu se razvija prostovoljstvo. Ljudje, ki jim ni vseeno, če velik del človeštva trpi zaradi žeje, lakote, bolezni, nesreč, revščine, kriminala in drugih nevšečnosti, se povezujejo v organizacije, kot so Zdravniki brez meja, Rdeči križ, Karitas, Hospic, Društvo prijateljev mladine in podobne. Umetniki organizirajo koncerte za zbiranje denarja pomoči potrebnim. Drugi organizirajo shode, teke, druženja mladih, obiske domov za ostarele in še mnoge druge dejavnosti. Edino zadoščenje, ki si ga želijo, je zavest, da so storili nekaj dobrega, nekaj da bo naš svet lepši.
Podelili so energijo in tako naredili prostor za njen svoboden pretok. Učinki morda niso vidni takoj. Včasih je videti, da je vse naše delovanje kot kaplja v morje in da bi se morali lotiti reševanja problemov na drugih nivojih, vendar vsak napor šteje. Učinki se bodo morda pokazali šele čez leta, ko bo dosežena »kritična masa« za spremembo. Svet je danes tudi tako povezan in prepleten, da večkrat težko ocenjujemo, na koga vse naša dejanja delujejo. Zgledi vlečejo in morda bo naš trud spodbudil druge, da nekaj naredijo in spremenijo v svojem življenju. Včasih je dovolj že to, da drugim pokažemo, da se da živeti tudi drugače, bolj polno in manj sebično. Upanje daje že to, da vidimo, da se še najdejo ljudje, ki jim ni vseeno za druge in da ni vse le v kopičenju denarja in moči. Vsekakor pa nič pozitivnega ne »gre v nič«. Energija je neuničljiva, samo preobraža se v različne oblike.
Avtorica: Vojka B. Hribovšek, certificirana inštruktorica sistema »Joga v vsakdanjem življenju«
www.joga-ljubljana.org
