Nekateri pravijo, da je podzavest shranjena v hrbtenici, drugi spet v malih možganih, nekateri jo čutijo kot da je vseprisotna. Pa obstaja neka prava in definitivna resnica o tem, če mi vsi izhajamo iz polja in se tja vračamo?
Vsekakor, saj drugače ne bi mogli definirati sebe kot sebe, vsaj ne v tistem trenutku, ko obstajamo.
Pa saj obstajamo, a ne?
Tudi tukaj je odgovor pritrdilen, saj imamo vsi občutek zavedanja, vsi občutek minevanja časa, prostora. Še več mislimo, da smo. Pa je to pravi odgovor na v začetku postavljeno vprašanje?
Vsekakor je za vsakega od nas resnica nekaj drugačnega. Morda se nam zdi, da je naša resnica podobna resnici nekoga drugega, pa vendar. Logično je, da če smo iz iste prajuhe, da imamo vsi neki odtis, ki nas spominja na to prajuho, saj smo vsi bili nekoč iz nje.
Dejstvo, da smo bili nekoč, vsi iz nje postavlja pred nas nov izziv, saj to tudi implicira na to, da tudi še sedaj obstaja znotraj nas nek daljni spomin na to prajuho. In dejstvo zakaj je temu tako je to, da smo bili vsi del nje in se ta spomin prenaša iz generacije v generacijo.
A kaj je pravzaprav prajuha? Je to organski del ali pa je tu še nekaj več?
Prajuha je vsekakor organski del, vendar pa tudi prajuha, kot vse ostalo izvira iz nematerialnega, torej iz nečesa, kar je neotipljivo. In vsekakor, enako kot človeško bitje, ki izvira pravzaprav iz tam, torej iz neotipljivega, se pravzaprav tja tudi vrača.
Človek nastane iz ne materialnega, najprej kot ideja dveh ljubimcev in kreacija postaja vedno večja, vedno močnejša skozi željo, da se nematerialno naj preseli v materialno. Celice se mešajo. In ko je dovolj notranjega naboja, pa ne samo v celicah, nastane novo življenje.
In enako je s prajuho. Elektrika od zunaj daje ti prajuhi notranji naboj, naboj, ki ko ga bo dovolj, bo k sebi pritegnil še več sebe in se organiziral v to, kar prepoznavamo kot življenje. Pa vendar se zgodba tu ne konča. Vse namreč kar nastaja, prej ali pozneje tudi izgine. Izgine kam?
Vse namreč kar nastaja, je vsekakor usojeno na propad, vsaj tu v materialnem svetu, v svetu senc in iluzij. Ko namreč to, kar nastaja zaradi povečanega fokusa in želje, da naj nastane iz nečesa nevidnega, izgubi svoj naboj, da se naj ohranja, se stvari začnejo razgrajevati.
In tudi človek je dobil takšno funkcijo.
Dobil je svoje telo, torej telo v katerem prebiva, kajti človek ni materialno bitje per se. Če smo pazljivi, lahko dokaj hitro opazimo, da je ta, ki prebiva v telesu nematerialen. Opazuje svoje telo, svoja čustva, pa vendar ni nič od tega.
Kako je torej lahko nekaj od tega, kar opazuje, vključno s podzavestjo, kjer se seveda zaveda, da obstaja nekaj, kar pač ni v zavestnem delu našega čutenja in zaznave materialno, in je del nas, nekaj kar je nam skrito in ni v zavesti, če se tega zavedamo?
Seveda se tega zavedamo, saj o tem govorimo kot o nekem delu nas, ki ni v zaznavi oz. nam ni očiten.
V življenju je mnogo stvari, ki so nam očitne in mnogo, ki nam niso očitne, pa to ne pomeni, da so shranjene tu ali tam. Kar pa pomeni, pa je le-to, da so nam neočitne in ko je čas pridejo v našo zaznavo in zavedanje.
Kaj je torej naše zavedanje? A mislite, da je tudi to nekje shranjeno, ali pa se zavedamo ves čas, vendar pa samo ne vsega?
Vsekakor je fokus tisti, ki nam pripelje v zaznavo, pred naše duhovne oči, fizične oči, čustvene oči, tisto, kar je za nas v tistem trenutku pomembno. In če je to pač podzavest, se pač z njo ukvarjamo, želimo jo narediti očitno.
Z očmi to naredimo z očali, kjer dobimo zmožnost, da se na to, kar zaznavamo kot resničnost fokusiramo malo drugače, kjer dobimo malo drugačno perspektivno in pogled. Prav tako s čustvi. Ko izkušamo v telesu kakršen koli odklon od ravnovesnega stanja, nas to prisili, da damo temu fokus, saj želimo videti, odkriti, kaj to je.
In če boli, je stisnjeno, ujeto, potem je to pač okaraterizirano z negativnim in če je prijetno, če nas boža, je to označeno s pozitivnim.
Pa vendar, tudi to so nalepke, da lahko opišemo nekaj, kar nam godi ali ne. In tukaj smo se že zelo zapleteni v doživljanje in razlaganje, vendar pa je naše bitje tisto, ki to le opazuje in mu je vseeno, kaj se bo s čim zgodilo. Je le nemi opazovalec, ki hoče, kar pač hoče, vsekakor hoče samo biti, brez potrebe, da ga nekdo označi za takšnega ali drugačnega.
In kje je tu podzavest?
No, podzavest je zanimiva za tiste, ki se ne zavedajo, da so pravzaprav oni tisti, ki se zavedajo. Podzavest je nekaj prikritega, nekaj skritega, nekaj, kar se hoče prikazati, vendar pa se noče prikazati.
In kako je lahko to shranjeno kjerkoli, če je del vsega kar smo?
A so sploh lahko kako elementarni delci shranjeni, ko še nimajo fokusa? Vsekakor bi podzavest lahko definirali kot neke vrste podzavestno tendenco, ki kaže v neko smer, ki se želi znotraj nas razkriti. In razkriva se po svojem času, pri nekaterih nikakor ne v tem življenju. Pač samo tu je.
To, da je tukaj, še ne pomeni, da je shranjena kjerkoli, temveč da je tukaj. Na enak način, da smo mi tukaj, vedno. Pa to še ne pomeni, da smo mi shranjeni tukaj ali tam.
Težko je namreč zaobjeti koncept, tukaj sem, ker se ob tem vedno pojavi predpostavka, da je to nekje v prostoru. In enako je zdaj sem.
Tudi tukaj mora obstajati referenca, da sem zdaj ali pot. Vendar pa se pri zavesti, kot seveda pri podzavesti, ne gre da obstaja v času in prostoru. Zavest vedno obstaja. Prav tako zavedanje.
Zavedanja ne moreš prižgati ali ugasniti. Lahko ga le zamaskiraš in ga preusmeriš, da se zaveda nečesa drugega. To pa še ne pomeni, da se ne zavedamo.
Ko gremo spat in smo v globokem spancu, se ko se zbudimo, zavedamo, da smo bili v globokem spancu. Oh kako sem spal, pravimo. Torej mora nekaj obstajati kar se zaveda, da smo globoko spali.
In enako je pri podzavesti.
Tudi ko se ne zavedam, se nekaj zaveda, da se ne zavedam, da sem v modusu ne zavedanja, torej sem nekaj naredil izven zavesti, ne zavedanja trenutka, ki ga živim. Kako torej lahko živim in se ne zavedam tega kar živim? Mogoče je pravi odgovor na vse to drugje, ne v podzavesti.
