Dalai Lama

Tradicija dalajlame kot duhovnega voditelja Tibeta in tibetanskega ljudstva izvira iz XVI. stoletja, ko je doživela razcvet budistična šola gelugpa. (1)

Tenzin Gyatso, rojen v pokrajini Amdo na severovzhodu Tibeta, je bil še kot dveleten otrok prepoznan kot tulku, utelešenje Bude Sočutja. Pri petnajstih letih, 17. novembra 1950, je bil tudi uradno razglašen za 14. dalajlamo.

Leta 1959 je zaradi kitajske zasedbe Tibeta zbežal v Indijo, kjer se je še naprej nenasilno boril za njegovo svobodo, zaradi česar je leta 1989 prejel Nobelovo nagrado za mir.

OGLAS

Čeprav zase skromno pravi, da je le “običajen budistični redovnik – nič več in nič manj”, je zaradi duhovne moči in bogatih osebnih življenjskih izkušenj postal avtentičen učitelj tibetanskega ljudstva, navdihuje pa tudi številne druge pripadnike po vsem svetu. Danes njegova učenja z enakim spoštovanjem sprejemajo ne le predstavniki vseh veroizpovedi, temveč tudi ateisti. Je neredek gost svetovnih politikov in najvidnejših znanstvenikov. Z neumornim potovanjem povezuje celine in ljudstva ter pri tem kaže na težave našega časa in možnosti njihovega reševanja.

Sodobna družba

Dalajlama v svojih delih in predavanjih poudarja, da ga srečanja z ljudmi z vsega sveta opominjajo na temeljno enakost vseh ljudi – ne glede na etnično in versko pripadnost, izobrazbo, materialno stanje in imetje si vsi želimo biti srečni in ne trpeti. Toda sodoben način življenja nas vse bolj oddaljuje od tega cilja. Dalajlama navaja dva osnovna vzroka – pretirano težnjo po materialnih dobrinah in medsebojno odtujenost. Veliko je tistih, pravi, ki poskušajo doseči srečo v nenehnem teku za materialnimi dobrinami. V tem prizadevanju izgubijo prvotne sanje o sreči in se ujamejo v začarani krog, raztrgani v želji, da bi pridobivali še naprej in si zagotovili varno prihodnost. Takšen način iskanja sreče in življenjske varnosti se pogosto konča z mentalnim in čustvenim trpljenjem, pri čemer nezadovoljstvo, skrbi, negotovost, depresija in zaprtost vase postanejo človekove prevladujoče lastnosti.

Sodoben način življenja, poudarja Dalajlama, vodi tudi k odtujevanju, kajti zaradi vse večje materialne neodvisnosti se ustvarja občutek navidezne neodvisnosti članov družine oziroma skupnosti na splošno. Dalajlama kot primer odtujitve navaja: “Nekoč smo v času žetve na pomoč poklicali sorodnike, danes pa preprosto pokličemo neko podjetje.” Posledica tega je, pravi Dalajlama, svet, v katerem namesto občutka skupnosti in pripadnosti prevladujeta velika osamljenost in odtujitev, ki rodita bolečino in nas samo oddaljujeta od začetnega cilja, to je sreče. Toda za razliko od naravnih nesreč in naravnih procesov, kot sta staranje in smrt, na katere ne moremo vplivati, je negativne oblike sodobnega načina življenja, ki nas oddaljujejo od resnične sreče, mogoče odpraviti.

Če smo pozornejši, pravi Dalajlama, bomo videli, da so vzroki tovrstnih težav zanemarjanje tega, kar lahko imenujemo naša notranja dimenzija. “Kaj želim s tem povedati? Obstaja težnja, da si ustvarimo stališče, da nam lahko samo materialne stvari dajo zadovoljstvo, ki ga iščemo. Toda materialna zadovoljstva so omejena na raven telesnih čutil. Če drži, da se kot ljudje ne razlikujemo od živali, potem je tako stališče ustrezno. Ker pa je naša vrsta zelo kompleksna, predvsem zato, ker imamo misli in čustva, podobno kot imamo sposobnosti imaginacije in kritike, je očitno, da naše potrebe presegajo gole čute … Niti težav, ki izvirajo od zunaj, kot so vojne, zločini in nasilje, niti tistih, ki izvirajo od znotraj, kot je duševno trpljenje, ne bomo rešili, vse dokler zanemarjamo svojo notranjo dimenzijo.”

Resnična sreča – notranji mir

Edina možna pot do resnične sreče je torej v nas samih. To pojasnjuje tudi protislovje, da obstajajo ljudje, ki kljub dobri materialni preskrbljenosti niso zadovoljni in obstajajo tisti, ki so srečni kljub težkim življenjskim okoliščinam. Osnovna značilnost resnične sreče je notranji mir, pravi Dalajlama, in ta nam omogoča, da zunanje težave ne vplivajo na naš občutek sreče. Za notranji mir je temeljno naše stališče do zunanjih okoliščin. Teh namreč ne moremo vedno spremeniti ali jih prilagoditi sebi, lahko pa spremenimo stališče do njih.

Velik izvir notranjega miru, s tem pa tudi resnične sreče, je naše delovanje. Dalajlama pravi, da v želji po posedovanju stvari ali uživanju v življenju ni ničesar izrazito slabega. To je del človekove narave, ki želi videti, se dotakniti, posedovati. Težava, pravi Dalajlama, ni v materializmu, temveč v sprejeti predpostavki, da je mogoče popolno zadovoljstvo najti v čutnih stvareh. Pomembno je uvideti, da zadovoljevanje želja, ki se rojevajo iz čutnega ugodja, samo rojeva nove želje. Vidimo lahko tudi, da so tovrstna zadovoljstva kratka in trajajo le, dokler se ne rodi nova želja ali se čustva preprosto izčrpajo. Če analiziramo svoje želje, prizadevanja in delovanje, ki je potrebno, da bi jih zadovoljili, lahko sklenemo, da jih je nujno treba ovrednotiti ter premisliti o njihovih posledicah za nas in druge. Pri tem se, kot pravi Dalajlama, samodejno postavlja vprašanje naše etičnosti. Pojasnjuje, da je moralno delovanje tisto, pri katerem se vzdržimo od tega, da bi poskušali škodovati tujemu doživljanju in pričakovanju sreče. Zakaj je to pomembno? Ker ima vsako naše delovanje univerzalno dimenzijo, s tem pa lahko tudi vpliva na tujo srečo, je etičnost tista, ki zagotavlja, da ne škodujemo drugim. Etičnost omogoča resnično srečo nas in drugih. Če pa poskušamo, nasprotno, zadovoljiti le lastne želje in zastavljene življenjske cilje, ne da bi se ozirali na srečo tistih, ki nas obkrožajo, si zapiramo pot do trajne sreče. Kajti “notranji mir in resnična sreča, o kateri govorim,” pravi Dalajlama, “vključujeta skrb za druga bitja in veliko tankočutnost do njihovega trpljenja.”

Da bi delovali etično, potrebujemo nying – sočutje, ki vključuje ljubeznivost, blagost, velikodušnost in toplino srca – in sò pa, kar se najpogosteje prevaja kot “potrpežljivost”, dobesedno pa pomeni “biti zmožen se upreti”. To je sredstvo, s katerim se lahko urimo v resničnem nenasilju. Sò pa je odločna vzdržanost, z drugimi besedami – kdor vztraja pri potrpežljivi vzdržanosti, je odločen, da ne bo popustil negativnim vzgibom, ki se izražajo kot uničujoča čustva, kot so jeza, sovraštvo, maščevalnost, poleg tega pa obvladuje željo, da bi drugega prizadel in zlo vračal z zlom. Te potrpežljivosti ne smemo zamenjevati s pasivnostjo, temveč prav nasprotno. Kdor si dejavno prizadeva, da bi bil potrpežljivo vzdržan, lahko bolje in ustrezneje presoja ter se ustrezno nenasilno odzove – v nasprotju s tistim, ki se prepušča negativnim čustvom in mislim. Iz tega lahko vidimo, da gre za nekaj, kar je nasprotje strahopetnosti, ki se rodi takrat, kadar zaradi strahu izgubimo samozaupanje in razsodnost.

Zato, poudarja Dalajlama, če želimo biti zares srečni, obstaja le ena pot – pot vrline. Temelj vrline je moralna disciplina. Na Tibetu obstaja rek, da je stopanje po poti vrline tako težko, kot da bi vodili osla navkreber. Naloga ni enostavna, ker vrlino izgrajujemo postopoma, tako kot hišo gradimo zidak za zidakom. Dalajlama svetuje: “Če gojimo navado skrbi za dobrobit drugih in se vsako jutro za nekaj minut sprehodimo ter pri tem razmišljamo o vrednosti moralnega in discipliniranega življenja, je to dober začetek dneva … Enako lahko naredimo na koncu dne, ko preverjamo, koliko smo bili pri tem uspešni. S tako disciplino utrjujemo svojo odločnost v nepopustljivosti do samih sebe.”

Če zares želimo prispevati k resnični sreči sebe in tistih, s katerimi smo obkroženi, moramo vztrajati pri dobrih delih. Preprosto rečeno – najpomembnejše od vsega je biti dober človek. Kajti Dalajlama pravi: “Veste, pozitivna dela se ne dogajajo sama po sebi. Da bi se udejanjila, moramo vložiti napor. Mi moramo vložiti napor. Tega ne more nihče namesto nas … To je odgovornost vsakogar med nami …”

Prošnja

Odločitev o lastni sreči in njenem deljenju z bližnjimi torej vedno sprejmemo sami. Niti bogovi, niti usoda, niti kdor koli drug nas ne morejo prisiliti k temu. Obstajajo le vzori velikih ljudi, ki nam kažejo pot kakor zvezde v noči. Dalajlama zato svetuje: “S sklenjenimi dlanmi se obračam bralcem v prošnji, da bi svoje življenje preživeli čim bolj smiselno. Če je možno, to storite tako, da se povežete z duhovnim. To živite iskreno in brez omahovanja, in postopoma, korak za korakom, boste lahko spremenili svoje navade in nagnjenja ter boste manj mislili na lastne ozkoglede cilje, več pa na druge ljudi. S takim delovanjem boste odkrili resničen mir in srečo. Opustite zavist, znebite se želje po zmagi ali tem, da bi bili boljši od drugih. Namesto tega poskušajte delati dobro … Bodite enostavni, odprti in poskušajte biti brez predsodkov … Tega ne govorim kot nekdo, ki bi imel posebne zmožnosti in sposobnosti. Nimam jih. Govorim kot človeško bitje, kot nekdo, ki si podobno kot vi želi biti srečen in ne trpeti.”

__________

1 Gelugpa (“rumene kape”) ena od budističnih šol, ki jo je ustanovil Tsongkhapa (1357–1419), velik učitelj in reformator tibetanskega budizma. Ta šola izhaja iz izvornega Budovega učenja, katerega osnovno načelo je univerzalno sočutje.

Avtor: Ivančica Krivdić

Oglas