Komentar k filmu Marriage Story ali Kaj se dogaja, ko se partnerji prepiramo?

OGLAS

Tisti, ki še niste gledali filma Marriage Story ne glejte tega izseka in si vzemite čas za ogled celega filma, tisti, ki pa ste ga že gledali, si lahko še enkrat ogledate ta odlično odigran scenarij.

Ko gledam ta prizor se zalotim, da me popade neko zanimivo sočutje in povezanost s tem parom, ker je vse kar počneta tako zelo človeško.

Morda prepir deluje surov in krut, a je hkrati čudovit primer tega, kako včasih naša bolečina privre na plan in kako včasih, čeprav nočemo, prizadenemo drug drugega. V tem filmu je odlično prikazano to, kako je v ozadju njunega odnosa ves čas prisotna ljubezen in spoštovanje, kljub temu, da sta v ločitvenem postopku.

OGLAS

Odlično je prikazan njun nedolžen, neškodljiv značaj, ki ga na momente zabriše ego. Odlično je prikazana njuna naravnanost, da si nudita oporo in delata v dobro otroka. Oba drug pri drugem vidita kvalitete in hkrati vidita tudi pomanjkljivosti in bolečino, ki jih drugi ljudje ponavadi ne opazijo. To so specifični pogoji, ki jih porodi le partnerski odnos. Prav zaradi tega je film realen, lep in poučen. Je film o naši naravi.

In takšne pare vidim vsak dan. Dva človeka, ki sta vsak zase inteligentna, dobronamerna, čustveno stabilna in empatična, a v odnosu ne moreta shajati. V partnerstvu, se pokažejo drugi obrazu, v partnerstvu se zbudi druga bolečina, drugačen karakter, ki se, ko smo vsak zase, sploh ne izrazi.

Zakaj se nam to dogaja? Zakaj iz dveh posameznikov, ki se imata rada in se spoštujeta, ki sta preživela skupaj najlepše trenutke svojega življenja, ki sta skupaj prestala marsikaj težkega, nastaneta dva človeka, ki drug drugemu želita smrt? In to se ne dogaja slabim ljudem, to se dogaja navadnim ljudem. Kaj nas privede v ta položaj?

Vsi delujemo tako kot pač delujemo in vsi s tem vplivamo na življenje ljudi v naši bližini. Brez zloveščega načrta včasih drugega prizadenemo s tem, da samo živimo. Samo to, da smo takšni kot smo, lahko drugemu povzroča bolečino, ker to ni skladno z njegovo sliko o tem kako bi rad živel, ker ga to ovira in zadržuje pri svojih načrtih, ker to v njemu zbuja zavist, strah, dvome in občutek manjvrednosti. In tako lahko dva človeka, ki se imata rada, kar naenkrat drug v drugemu vidita smrtnega sovražnika.

Ljudje obnašanje svojega partnerja navadno interpretiramo skozi svoj ego in svoj pogled, kar pomeni, da ne vidimo objektivne slike. Vsak obnašanje drugega čuti kot določeno energijsko vibracijo.

Nicole, ki v filmu igra ženo, ima občutek, da njene želje in njen talent v njunem partnerstvu ne pridejo do izraza, saj njen mož Charlie, sebe in svojo kariero postavlja na prvo mesto. Zaradi tega njen žar in kreativnost usihata. Tudi kadar se izrazi, je Charlie ne upošteva in ne sliši. To razume kot, da je mož nima rad, da jo duši, da je ne razume, da je ne podpira, ne spoštuje in ne vidi njenega talenta.

Ker je neizpolnjena in nezadovoljna oddaja vibracijo zaprtega srca. Srce se nam zapre, ker čutimo, da nam nekdo dela krivico, ker se ne znamo izraziti in slediti svojemu srcu. Prav to vibracijo Charlie čuti kot pritisk, ki ga čutijo moški ob nesrečni ženski, pritisk, da jo ne znajo osrečiti. Charlie energijsko vibracijo svoje žene prevaja tako kot, da ga žena sovraži, da ga odriva proč od sebe, da mu ne privošči, da je tečna in da z njo ne more uživati, ker se vedno pritožuje.

Medtem se mu ne sanja, da je tudi sam okupiran s svojo vizijo in zaradi tega ne more videti njenih potreb, tudi kadar jih izrazi. Ker je bilo zanj najbolj pomembno, da se izkaže v režiserskem delu, njuno skupno življenje vedno prilagaja svojim načrtom in mu je samoumevno, da mu žena pri tem sledi in ga podpira.

Hkrati pa ga je tudi Nicole s svojim obnašanjem in zaprtim srcem odrivala stran od sebe, kar ga je vodilo v prevaro, ki jo je prizadela. Ženske mislimo, da bodo moški uspeli razbrati naše misli in potrebe, če se bomo res potrudile biti nezadovoljne. Da bodo potem sami ugotovili kaj nam manjka in nam potem to dali. Ampak moški ravno obratno skozi naše zaprto srce ne morejo začuti, kaj bi rade, ker se ravno z zapiranjem srca prekine komunikacijski tok med partnerjema.

In nesporazumi nastajajo, ker v istem razmerju vsak gleda svoj film. In nekaj časa neskladja v naših filmih ne povzročajo večje škode, ampak so ves čas podtalno prisotna. Sploh v dolgoletnih partnerstvih, drug za drugega vedno vidimo, kdaj je bil kdo sebičen in kdaj kdo prikrajšan. Kdaj se je nekdo prilagodil in kdaj je nekdo potegnil kratko. Kdaj je nekdo bil na vrhuncu in nekdo na dnu.

Bolečina, ki se ustvarja pri temu, nas posrka v ego vakuum, kar pomeni, da se usmerimo zgolj v svoj subjektivni film, v katerem vedno nastopamo kot žrtev. In ko si ta film vrtimo dovolj časa, se na kritični točki ustvari velika potreba po tem, da drugemu povemo svojo zgodbo in ga soočimo s tem, da je za njo soodgovoren.

In nato nam bo tudi on povedal zgodbo, ki se z našo seveda ne bo skladala. Zato ponavadi to pripovedovanje eskalira v prepir, v katerem se vrtimo kot v začaranem krogu.

V tem krogu si povzročamo bolečino, si povemo kako doživljamo drug drugega, se počutimo nesprejeti, nerazumljeni in spregledani. Zdi se nam, da se partner dela norca iz nas, ker mu mi vztrajno razlagamo in dopovedujemo vsebino svojega filma, on pa še vedno govori o nečem tretjem.

Problem ne nastane zato, ker drug drugemu opisujemo svoj film, problem nastane, ker mislimo, da je naš boljši približek realnosti. In kadar vsak vztraja pri svojem filmu, ne moremo videti objektivnega filma, ki ga ustvarja ples dveh egov, ne vidimo širše slike iz katere bi se lahko nekaj naučili.

Če svojo zgodbo opišemo brez pričakovanj, da bi naš partner videl isto, če smo sposobni povedati kaj se vrti v naši glavi brez da mislimo, da je to objektivna resnica, potem je lahko to zelo očiščevalno dejanje.

Tudi če se razjezimo, smo glasni in iz nas izbruhne kakšen očitek ali žalitev, je včasih to edina pot, da drug drugega razumemo. Da si s tem, ko poslušamo kaj si v glavi predvaja naš partner, razložimo njegovo stisko in njegovo obnašanje. Prav tako pa lahko s tem, ko poslušamo tujo zgodbo in slišimo doživljanje človeka, ki živi z nami, spregledamo, da tudi mi nekaj delamo narobe.

V partnerstvu nihče ne vidi bolj ali manj pravilno, le vsak gleda iz svojega zornega kota. Zato isto situacijo vidimo popolnoma drugače. In če pripovedovanje zgodb uporabimo za to, da drug drugemu pomagamo ven iz ego vakuuma, da razširimo svoja obzorja in svoje filmsko platno, je lahko vsak prepir, kvaliteten prepir.

V filmskem prepiru si Nikole in Charlie vržeta marsikaj v obraz, a na koncu, ko ji Charli prizna, da si želi njeno smrt in se na koncu zlomi, se med njima zopet vzpostavi neko zavedanje in spuščanje ega.

Ko vse napetosti, ki podtalno brbotajo tik pod površjem našega odnosa butnejo na plano, ni lahko, a ponavadi šele takrat lahko zadihamo, se izrazimo, se zjokamo in se opravičimo. Nikole zaradi tega, kar ji reče Charlie ni še bolj jezna in užaljena, ampak ga kljub temu razume, ker začuti njegovo srce in njegovo stisko. Ker lahko čuti, da jo ima kljub tem besedam rad in da je vse le igra dveh egov.

To smo ljudje. V bitki dveh egov ne zmaga nihče. Zmaga tisti, ki lahko prej odpusti, ki lahko prej poda roko svojemu partnerju in mu pomaga, tisti, ki prej neha vrteti svoj film in pogleda resnici v oči.