Priznam… Za par dni me je malo odneslo vse skupaj ob tej krizi. Delam kot rečejo, v prvi bojni liniji in sem sama na svoji koži občutila ta strah, negotovost, ko greš v sobo k pacientu, ki ima sum na COVID-19, ker je bil v stiku z osebo, ki je morala v karanteno… Čeprav si še tako pogumen, ti pa ni vseeno. Vsaj nekaj časa, ker potem pa zmaga ljubezen do dela in do soljudi… In si rečeš, pazil bom nanj in nase, potem pa kar bo, bo. Na vse v življenju se ne da vplivati, kar sta ta kriza in virus še kako dobro prikazala.
Po vzoru Johna Demartinija in njegove knjige o hvaležnosti, sem se odločila, da bo tale blog posvečen in namenjen ravno tej temi – za kaj smo lahko hvaležni tej krizi, ki nastaja oziroma je prišla. V vsaki stvari se najdeta vedno dve plati in če se bi posvečali le eni, ne bi videli drugo. Pa še to. Hvaležnost je izjemno pozitivno čustvo, ki nas zdravi, osrečuje, nudi boljše počutje, pomirja… In kaj je bolj pomembno od tega v teh časih?
Izluščila sem, da…
1. Kar naenkrat smo dobili ”zastonj čas” za več stvari. Kot bi nekdo pritisnil na tipko “Stop.” Joj, kolikokrat sem si to zaželela v svojem življenju. Pa se ni nikdar naredilo. In ko sem sama sebi tolmačila, zakaj se to ni naredilo, sem kaj hitro ugotovila, da če bi se meni ustavil čas, ne bi bilo to dobro za nekoga drugega in potem sem si nehala to želeti. Ampak tokrat – ne glede na to, v kakšnem času se je zgodil “Stop”, smo ga mogli vsi sprejeti.
2. Ta “zastonj čas” je odličen za pomiriti se z večimi stvarmi, dokončati določene stvari, premisliti, prebrati, skuhati, popraviti, meditirati, prositi za vse ljudi (ki so doma ali ki delajo), za živeti v danem trenutku, …
3. Veliko ljudem bi narava, pomlad, enakonočje in še kaj samo zdrvela mimo… Ušla. Tokrat pa imajo čas čutiti z vsemi petimi čutili, pa čeprav se morajo zadrževati pretežno doma.
4. Vsak dobi v tem času možnost zavedati se samega sebe, svojega življenja, poteka, smeri, v katero potuje, prav tako pa se lahko vpraša, ali je to to. Ali koga pogrešam, mi je res všeč v svoji službi, sem s pravim partnerjem, kako sem vzgojil svoje otroke, živali,…? Sem pripravljen za nadaljnje življenje v tem slogu? Me stvari, ki jih delam in ki jih imam samo obremenjujejo?
5. Hkratno doživljanje ”realnosti” za vse ljudi, to pomeni, da čutimo iste stvari, da smo vsi v istem in to nas tudi poveže bolj kot karkoli.
6. Priložnost pomagati ljudem okrog sebe na različne možne načine. Priložnost, da se pokaže človečnost.
7. Prikaz negativnega delovanja človeka na naravo in obenem prikaz velike moči narave, ki nam da jasen prikaz, da smo skrenili iz poti.
Mislim, da smo dobili svetovno in edinstveno in neponovljivo življenjsko izkušnjo, ki je ne bomo prejeli nikdar več. Še dolgo se bomo lahko o tem pogovarjali, diskutirali, se spraševali in se jo spominjali s toplim občutkom v srcu. To je čas, da se poglobimo vase. Da pogledamo okrog sebe. Da se vprašamo in preverimo svoje zaupanje. Kolikokrat pa smo to res naredili? Dali zaupanje na tehtnico, položili upanje v tuje roke, zadržali pozitivnost in nasmeh v srcu in verjeli, da bo vse še dobro. Da je na koncu vse dobro, torej če sedaj še ni vse dobro, še nismo na koncu?
Čeprav smo doma, lahko izjemno veliko postorimo tudi od doma. Zase, za svoje, za svet, za vse nas.
