Misli so polne energije, dokler več niso

OGLAS

Ljudje smo čudna bitja. Misli hočemo imeti polne energije, da bi pustile čim večji učinek na drugega človeka, po drugi strani pa se drugim ljudem umikamo. Pa ne zato, da bi bežali, ali kar koli. Moti nas njihova kontrola in poizkusi manipulacije, ki lahko na nas pustijo neverjetne posledice.

Da bi človek lahko sprejel samega sebe takšnega kot je, je potrebno pozabiti na misli. Misli so namreč tiste, ki ustvarjajo našo resničnost. Znotraj nas ustvarijo porive in potege, ki prej ali pozneje postanejo tako ali drugače otipljivi, se udejanjijo v fizičnem svetu.

Ljudje, ki trenirajo Zakon privlačnosti morda vedno povedati o tem kaj več. Z mislimi se skušajo postaviti v Vortex, pa ne gre. Seveda ne gre, če pa je namen biti v Vortexu biti brez misli. Težava je namreč v tem, da bi naj stvari prihajale breznaporno, a ne prihajajo, ker ustvarjamo napor.

OGLAS

Cilj vseh duhovnih praks je ustvariti prostor, kjer nas misli ne obremenjujejo, pa še vedno smo tako zelo radi v njihovi družbi. V trenutku namreč, ko končamo z duhovno prakso, katere namen je btw. prav to, da gremo iz miselnih in čustvenih potegov preteklosti, jih začnemo spet pridno trenirati, kot da se ne bi nikoli želeli ločiti od njih.

Biti brez misli v svetu, kjer je vse prepredeno z mislimi je to težka stvar, kajti tudi ko nismo, brez misli namreč, obstaja težava, da smo morda prav z njimi. Obstaja namreč nevarnost, da je umski prostor oz. predstave o tem kdo in kaj smo namreč ravno to, čemur se želimo izogniti.

Zelo težko je namreč prepoznati kaj je umske energija, še posebej, ko smo tako zelo vajeni, da je v nas, izven nas in da na njej pravzaprav temelji ves svet. Pa res temelji na njej?

Misel obstaja samo tako dolgo, dokler jo opazujemo. To so lahko odkrili že mnogi medtem, ko so jo opazovali. V trenutku namreč, ko je ne opazujemo več začne izgubljati moč, njen privlak pa počasi hlapi.

Ko preusmerimo pozornost na druge stvari, skoraj izgine in že je skoraj ni več, saj je pozabljena. Pa je res, da misli več ni ali se je le skrila nekam?

Svet trenira razmišljujoče ljudi, ki temeljijo na predpostavki »Cogito ergo sum« – Mislim, torej sem. A ta predpostavka zdrži samo tako dolgo dokler opazujemo miselni proces.

Težava je namreč v tem, da ko miselnega procesa ne opazujemo, še vedno obstajamo. Zelo čudno bi namreč bilo, da ko bi prenehali razmišljati, da bi prenehali obstajati. Nekaj znotraj nas še vedno obstaja.

Ta, ki obstaja znotraj nas, je vedno bil, vedno bo, in vedno je. To ni nekaj, kar se pojavi in nekaj kar se razblini. Ne more biti, saj ko gremo spat obstajamo, ko sanjamo obstajamo in ko smo budni, tudi obstajamo.

Kar je pri vsem tem zanimivo, je to, da v vsaj enem od teh stanj procesa razmišljanja ni. Obstaja le preprost občutek bivanja, ki pa ni pogojen z razmišljanjem.

Je že res, da lahko nekateri »kontrolirajo« sanje. A prebujen san v misli, je le delo z umsko energijo in je pol spanec v katerem umska energija ne spi. Vsekakor pa spi v globokem spancu, to je dejstvo.

Zanimivo je, da se nekaj znotraj nas zaveda, da smo spali, pa čeprav misli ni bilo.