Oh, koliko stihov in filozofskih razprav je posvečenih temu čustvu. Težko je najti literarno delo, ki se v takšni ali drugačni meri ne bi dotikalo te teme. Skoraj vse religije govorijo o ljubezni. To veliko čustvo naj bi človeku podaril Bog. Toda realnost sedanjega človeškega bivanja prikazuje čustvo ljubezni kot nadvse sadističen pojav.
Poglejmo resnici v oči. Statistika kaže, da šestdeset do sedemdeset odstotkov zakonskih zvez razpade. Razvezi predhodi absurdno življenje dveh bivših zaljubljencev. Včasih ta leta minevajo v medsebojnih žalitvah, škandalih in celo pretepih. Prvotno, čudovito, navdahnjeno čustvo odide, zamenjajo ga leta zlobe, žalitev in sovraštva, rezultat vsega tega pa so nesrečni otroci. Tako žalosten je rezultat dandanašnje ljubezni.
Ali lahko imamo tak rezultat za darilo Boga? Nikakor!
Kaj pa, če se mi sami odmikamo od nekega človeku lastnega načina življenja, ljubezen pa zato odide in nam s tem daje znak: »V takih pogojih ne morem živeti. Vaš način življenja me ubija. Pa tudi vi sami umirate.«
Ko sem se v mislih vrnil k pogovoru v tajgi, sem se spomnil, kako nenavadno je o ljubezni govoril sivolasi puščavnik:
»Ljubezen je najmočnejša vesoljna energija. In ni brez misli. Premore misli in lastna čustva. Ljubezen je živa, samozadostna bitnost, živo bitje. Na Zemljo je bila poslana po Božji volji in je vsakomur, ki živi na Zemlji, pripravljena podariti svojo veliko energijo in poskrbeti, da bo njegovo življenje v ljubezni večno. Ljubezen pride k vsakomur in skuša v jeziku čustev pripovedovati o Božanskem programu, če pa je človek ne posluša, mora ljubezen oditi, vendar ne po svoji, ampak po človekovi volji.«
Ljubezen! To skrivnostno čustvo je neraziskano, čeprav ga je že kdaj izkusil skoraj vsakdo, ki je kdaj živel na Zemlji. Po eni strani se teme ljubezni dotika večina proznih in pesniških del ter umetniških zvrsti. Po drugi strani pa vse te informacije zgolj opažajo, da obstaja pojav, kot je ljubezen. V najboljšem primeru opisujejo njene zunanje pojavne oblike in različice vedenja posameznih ljudi pod vplivom čustva, ki se pojavi v njih.
Toda ali je res tako zelo potrebno raziskovati vsem znano čustvo ljubezni? Nenavadne informacije, ki jih še nikjer prej nismo srečali in smo jih izvedeli v sibirski tajgi, pričajo o tem, da so raziskave nujno potrebne. Treba se je naučiti razumeti ljubezen.
Mislim, da je eden najbolj točnih odgovorov na vprašanje, zakaj ljubezen odhaja, preprosto: odhaja zato, ker ne najde razumevanja.V preteklosti pa so jo ljudje razumeli.
Kar sami presodite: pred več kot deset tisoč leti so Vedrusi obvladali znanja, s katerimi so izvrševali dejanja, ki so krepila ljubezen in jo celo delala večno. Eno takih dejanj je starovedski poročni obred. Potem, ko sem ga opisal v eni od svojih knjig, so se mnogi znanstveniki in raziskovalci začeli nagibati k ugotovitvam, da lahko omenjeni obred preobrazi prvobitno prebujeno čustvo v večno čustvo. Ko sem ga primerjal z obredi raznih ljudstev iz preteklosti in sodobnosti, sem bil vse bolj prepričan, da je starovedski poročni obred racionalno dejanje, premišljeno skozi ljudsko modrost, in da lahko tudi danes mnogim družinskim parom pomaga najti večno ljubezen. Vendar pojdimo lepo po vrsti in pričnimo z bistvenim…
