Vedno znova opažam, da večina nas nima pojma kaj to zdrav odnos je. Pri tem ne mislim zgolj na partnerske odnose temveč na vse vrste odnosov, ki jih imamo. Katere vrste odnosov pa poznate? Ste se o tem kdaj sploh spraševali?
Verjetno ne, kajti to je običajno nekako kar samo po sebi umevno, da živimo v odnosih, a se o njih ne preizprašujemo, kaj nam sploh pomenijo.
Sama trdim, da je najbolj pomemben odnos do sebe, se pravi, kako se sami doživljamo, v kolikšni meri se sprejemamo takšne kot smo, ali se imamo radi in kako si to izkazujemo, ali se cenimo in spoštujemo.
Če imamo do sebe razvit primerno spoštljiv in sprejemajoč odnos, potem lažje taiste vrednosti zrcalimo v druge ljudi s katerimi vstopamo v odnose.
Zdrav odnos do sebe pomeni tudi to, da se zavedamo, da imamo lastne vzorce in travmatične izkušnje iz otroštva, mi vsi, in pomembno je, kaj bomo s tem naredili. Lahko bodisi podoživljamo te travme in jih na odrasel način igramo v »odraslih« odnosih, lahko pa pogumno stopimo na pot iskanja zdravljenja teh vzorcev in tako redefiniramo sebe na novo, na bolj ljubeče bitje sebe do sebe.
Zdrav partnerski odnos vključuje točno to – da se oba partnerja spoštujeta v tem, da sta si različna. Kar je izjemno težko, saj v nas tli vedno določena želja, da prevlada naš jaz, naše potrebe in naša videnja, pa četudi tega ne izrazimo na glas ali pa skušamo partnerja z manipulacijo pripraviti do tega. Dejstvo je, da je v vsakem partnerskem odnosu ena osebnost malce bolj dominantna od druge, kar pogosto ni vidno na prvi pogled temveč se kaže v določeni strukturi njune dinamike in sprejemanja dogovorov ter tega ali se jih držita ali pač ne, kar seveda posledično tvori nezaupanje in iskanje napak ter kronične prepire, ki so sami sebi namen.
Kje se naučimo kaj to odnos sploh je?
Kakšen naj bi bil zdrav odnos, običajno nimamo pojma, kajti doma ob svojih starših smo kot otroci gledali večinoma nezdrave ali neljubeče odnose, ki sta nam jih kazala oče in mama skozi njuna kreganja, iskanja napak eden pri drugemu, dogajale so se čustvene zlorabe, alkoholne zlorabe, prevare ter ostale boleče čustvene manipulacije ali izsiljevanja, ki so v nas otrocih seveda pustila pečat glede tega, kakšen je odnos med odraslimi in to spoznanje nesemo naprej, v svoje odnose.
Nekateri odrasli so imeli v svoji primarni družini ljubeča starša, ki sta se spoštovala, si pomagala in s primerno naklonjeno komunikacijo reševala nesoglasja. To je njihova vizija partnerskega odnosa, a se pogosto zgodi, da dobijo partnerja, ki izhaja iz čustveno nestabilne družine, v kateri je bilo veliko čustvenih zlorab, kar taisti odrasel partner nato nese v njun skupni partnerski odnos. Kaj se zgodi?
Sčasoma toksični partner okuži tistega, ki ima vizijo skladnega in ljubečega odnosa tako, da ga indoktrinira po svoji obliki in tako kot njemu ustreza, ne meneč se za prošnje in želje partnerja, ki želi urejeno in mirno družinsko življenje. Slej kot prej ljubečnosti naklonjeni partner klone, se čustveno zelo izčrpa, pogosto tudi zboli in ne zmore razumeti, da je ujet v zanke odvisnega odnosa, v katerem nima nobene besede.
Menim, da je naloga slehernega od nas, da začenja razmišljati, kaj sam vlaga in doprinese v odnos, pa najsi je to odnos s starši, z otroki, s sodelavci, prijateljicami, sosedami in z vsemi drugimi ljudmi, ki nas obkrožajo.
Vsak odnos je nekakšna trgovina, ste to opazili? Nekaj daš in nekaj dobiš. No, seveda so mnogi odnosi bolj komplicirani in večplastni, saj so vanje vpletena naša čustvena stanja, a takole za v razmislek, vas pozivam, da ste malce bolj čuječi glede lastnega odnosa do vseh drugih. Zna biti zanimivo in poučno.
V branje priporočam tudi moje knjige:
