Odpovedovanje

OGLAS

Odpovedovanje ni neka metoda, s katero shujšamo, čeravno nam daje misliti, da bi lahko to bila. Gre se za čisto duhovno tehniko, ki nam omogoči, da začnemo doživljati svet resničnosti v kateri živimo na drugačen način, na način v katerem več ne bomo imeli potrebe po presežnih čustvih, ki nas vodijo v ravnanja, ki nam ne služijo več ali jih več ne potrebujemo.

Pred samim ‘obredom’ odpovedovanja, ker je odpovedovanje pravzaprav vedno obred, zavestna odločitev, kateri sledi nekaj malega boja s samim sabo in potem dokončna opustitev tistega, kar smo si zaželeli, je dobro, če posameznik, ki gre zavestno v odpovedovanje, da si zastavi nek cilj oz. namen zakaj se odpoveduje. Iskalci višje zavesti želijo skozi odpovedovanje doseči višjo zavest, ki jo enačijo z vzvišenim idealom, ki mu nekateri pravijo Bog, drugi spet Najvišje dobro, tretji spet Mati Marijo, nekateri pa morda Znanje.

No, kakorkoli že, dobro je, da se pred samim obredom ‘odpovedovanja’ odločimo in to počnemo za naš najvišji ideal, da se odpovemo temu, čemur se odpovedujemo v dobrobit tega ideala. Nič ti namreč dosti ne pomaga, če daš kovanec revežu zato, ker hočeš potem dobiti še več denarja zase. Ne, tu gre za služenje, za služenje sebi in tistem najvišjem idealu, ki lahko postanemo.

OGLAS

Ljudje imamo že po naravi vzornike z namenom, ker jim hočemo postati enaki. Nekateri imajo za to tiste, ki imajo dosti denarja in ni s tem nič narobe. A tisti, ki želijo doseči višjo zavest, pa imajo za ta ideal nekoga, ki si želi doseči stanje višje zavesti in to ne katerekoli. Želijo si takšne zavesti, kot jo ima njihov najvišji ideal.

Dobro je ob tem povedati, da višja zavest prinese še mnoge druge otoplitve v zavesti in zavedanju posameznika. Tako postane bolj dobrohoten, ustrežljiv, ljubezniv, vedno bolj mu začne plahneti želja, da bi bil pomemben, viden… Višja zavest je pač višja zavest. In to ne pomeni, da si nad ali pod, tudi pa ne pomeni, da si več ali manj. Si pač to kar si. Razlika je le v tem, da si vedno bolj to, kar si.

A kako si lahko vedno bolj to kar si, če pa že si to kar si? No, pred tem, da bi lahko bili to kar smo, to kar zares smo, brez vseh nepotrebnih potegov in porivov, nas varujejo vsa nepotrebna in neželena čustva, ki nas direktno silijo v izražanje tega, kar si ne želimo, vsaj posredno ne. In s tem, ko postajamo vedno bolj to kar smo, začne počasi odpadati tudi vsa posrednost. Vedno bolj postajamo neposredni, direktni v tem kar imamo za povedati. To nekaj, kar pa želi biti povedano pa ne prihaja več iz nepotrebnih in neželenih čustev, temveč je vedno bolj usklajeno s tem, kar želi biti povedano.

Ko ima posameznik namreč v glavi in v svojem bitju preveč nepotrebnih čustev in misli, izraža večino časa vse te nepotrebne in neželene stvari, kar potem tudi daje rezultate, kakršne pač daje. Bolj pa postaja to, kar je, manj ima neželenih čustev in misli v svojem izrazu. To pomeni, da vedno bolj izraža to, kar si želi. In ker je vedno bolj uskaljen s tem kar želi biti povedano, to tudi dobi.

Tako se zdi, da je na delu sinhroniciteta in pravzaprav je, a ne z okoljem, temveč sam s sabo.