Pred dnevi sem na sprehodu naletela na tale prizor: en samcat rdeč tulipan, ki je, mimogrede, moja najljubša roža; sredi zelenja ob reki. Kako se je znašel tam? Ne vem. Definitivno pa mi je bil navdih.
Se kdaj počutite, da nekako ne spadate v ta svet, da štrlite ven iz povprečja, da v življenju bijete bitko z mlini na veter… Lahko se vidite kot t.i. črno ovco, lahko pa se vidite kot prelep barvni cvet, ki se je nekako znašel sam sredi tujega okolja. Se sprašuje zakaj je drugačen? Ne.
Lahko se skrijete, zaprete vase, sklonite glavo in verjamete, da je z vami nekaj narobe. Da morate biti kot vsi ostali, da morate razmišljati na enak način, živeti po enakih pravilih, delovati v skladu z večino. Kajti takrat boste sprejeti, podprti, takrat boste naleteli na odobravanje drugih. Zakaj? Ker je še vedno pričakovano, da si kot večina, ker drugačnost ni dobro sprejeta. Ker vsak, ki je drugačen, s tem nastavlja ogledalo tistim, ki niso. Tistim, ki v drugačnosti vidijo tisto, česar si sami želijo, pa ne verjamejo, da je to možno, da so tega vredni. Ne še. Ker ste njihova projekcija – tistega kar niso.
Še vedno se precej obsoja tistega, ki si drzne verjeti, da je življenje lahko nekaj več in si zaradi tega odloči iti drugačno pot. Dokler s svojim načinom življenja, mišljenja, delovanja nikomur ne škodujete, dokler je vaša namera, da želite drugim dobro, če ste ozavestili, da ni mišljeno, da životarimo, ampak je mišljeno, da živimo… bodite kot ta cvet. Ja, izstopali boste, pritegnili boste pozornost. Kakšno? Odvisno od tega, kdo vas gleda, kaj mu »drugačnost« v življenju predstavlja.
Morda se vam zdi, da ste edini, osamljeni v svojem načinu, odnosu, v svojem bistvu. Kot je ta svet osamljen sredi zelenja. Zaenkrat. Morda pa veter raztrosi njegovo seme in nekje v bližini zraste še en tak cvet in potem še eden… in morda potem življenje ne bo več tako črno belo.
