Resnica o ljubosumju, ki vam je ne pove nihče.
Zadnjič sem gledala hčer, ki je brskala po nekem družbenem omrežju, in jo vprašala: »O čem razmišljaš?« Rekla je: »Kadar odprem instagram, samo gledam življenje, ravnanje in izkušnje drugih ljudi ter si želim početi enako v svojem življenju, potem pa se prepričam, da se mi to nikoli ne bo zgodilo, naj si še tako močno želim. Ob tem imam slabo mnenje o sebi.«
Potem sem vprašala: »Kaj si želiš, pa misliš, da se ti nikoli ne bo zgodilo?« Odgovorila je: »Zadnjič sem na družbenih omrežjih videla posnetek punce, ki se je preselila na neki mehiški otok, tam našla službo, zdaj pa živi na obali in uživa kot še nikoli. Dejala sem: »Hja, sliši se fino. Zakaj ne narediš tega?«
Odvrnila je: »Mami, to je lažje reči kot narediti. Ob pogledu nanjo sem postala ljubosumna, ker bi tudi sama rada počela kaj takega. Od nekdaj sanjarim, kako potujem in raziskujem, ampak ne dovolim si niti pomisliti, da bi naredila to, kar je ona, ker si najbrž globoko v sebi mislim Hja, super zanjo, ampak jaz nikakor ne bi zmogla česa takšnega. Zdi se mi, da mi zmanjkuje časa, mami. Stara sem že dvaindvajset. Ko je rekla: “Stara sem že dvaindvajset,” me je najprej prešinilo Hecaš se, ne?, česar na srečo nisem rekla. Moja druga misel je bila Ne morem verjeti, kako se že obremenjuje. Na začetku življenja je. Časa ima na pretek in zdaj je primeren trenutek, da naredi nekaj podobno izjemnega. Rekla nisem niti tega. Samo poslušala sem.
»Zdajle bi rada samo potovala in delala. Sanjarim o potovanjih. Ampak vidim le ovire in razloge, zakaj tako ne bo šlo. Nisem človek, ki bi se preprosto spustil v nekaj takšnega, poleg tega pa niti ne vidim, kako bi se to sploh lahko obneslo. Ob pogledu nanjo in na njeno čudovito življenje v Mehiki sem ljubosumna, ker je to super zanjo, meni pa se kaj takega ne bi nikoli zgodilo.” Potem sem na plan potegnila enega izmed najboljših prijemov, ki sem se jih naučila kot starš. Rekla sem: “Bi rada, da samo poslušam, ali hočeš, da ti povem, kaj si mislim?” Pogledala me je in rekla: »Rada bi vedela, kaj misliš.«
Povedala sem ji: »Najbolj mi v oči pade to, kako ti nezaupanje vase preprečuje, da bi sploh raziskovala svoje najgloblje sanje in želje oziroma naredila kakšen korak proti njim. Natančno veš, kaj bi rada. Odkar si v osmem razredu odšla z babico v Kambodžo, tvoje srce hrepeni po potovanjih in raziskovanju sveta. Vse skrbi in dvomi, ki te obhajajo, so nekaj običajnega. Vsi jih imamo.
Dokler misliš “Pri meni ne bo nikoli tako, ne boš ukrepala v zvezi s stvarmi, o katerih sanjariš. Normalno je, da čutiš ljubosumje ob pogledu na druge ljudi, ki počnejo tisto, česar se ti bojiš početi. Ampak če ves čas samo RAZMIŠLJAŠ O tistem, kar bi rada, to niso sanje – to je želja. Sanje zahtevajo dejanja. Zahtevajo partnerstvo. Uresničijo se šele, ko zbereš pogum in narediš korak proti njim.”
Če se vas je pogovor dotaknil, morate v primeru prežetosti z nezaupanjem vase spoznati nekaj preprostega – svet ni rekel: “Tega ne moreš imeti.” To ste rekli VI SAMI.
Povzeto iz knjige Daj si petko >>
