9 nasvetov kako pomagati otroku z ADHD – motnjo pozornosti

Staršem, ki se ne zavedajo, kako deluje protivolja, se lahko zdi, da protivolja izvira iz otroka kot namerno izzivanje njihove avtoritete ali preizkušanje meja. Sledi boj za premoč. Če so taki spori pogosti, postane protivolja uveljavljena kot otrokov samodejni odziv na vsako vrsto starševskih pričakovanj. Kronična protivolja bo zapletla in izničila veliko njegovih odnosov z drugimi ljudmi, tako kot uporna drža do vsake avtoritete in vseh pravil, o čemer poroča veliko odraslih z ADHD.

Obstajajo načini, kako odnos zavarovati pred protivoljo, z besedami Gordona Neufelda, da omilimo dinamiko protivolje.

1. Naj bo navezanost na prvem mestu

Pomembnost odnosa navezanosti je osnovna tema te knjige. Protivolja se močno poveča, če se otrokova navezanost na starša zmanjša, ter se omili, ko se navezanost izboljša. Veliko manj verjetno je da bo otrok nasprotoval nekomu, katerega bližino in stik ceni, kot nekomu, s komer se prepira.

OGLAS

2. Ne zamešajte uklonitve za prostovoljno “lepo vedenje”

Lahko ustvarimo navidezno tesno navezanost, tako, da otroku grozimo ali z njim grobo ravnamo, vendar se v resnici zgodi, da se otrok oklepa starša iz strahu pred zavrnitvijo ali kaznovanjem. Protivolja bo vrela podtalno in prišla na površje pozneje.

3. Ne jemljite otrokove neposlušnosti osebno

Starši, ki otrokovega nasprotovanja ne jemljejo osebno kot izzivanje njihove avtoritete, se izognejo boju za premoč, v katerem vsi izgubijo.
Ne zahtevajo, naj otrok upraviči svoje vedenje, ki ga še sam ne more razumeti. Ne pristanejo v položaju frustracije in pripisovanja krivde.

4. Naredite prostor za nekaj upora v odnosu

Včasih je nasprotovanje pač treba pričakovati. Ko mora starš enostavno izvajati več nadzora in uporabiti več prisile kot običajno, je treba predvideti odziv v obliki protivolje. Starš lahko ostane osredotočen na to, kar je treba narediti, ne da bi bil presenečen ali osupel zaradi otrokovega upora. To ne pomeni, da mora biti po otrokovo, ampak samo da se starš ne odzove z besom ali nemočjo, ki prispeva k sporu.

5. Spustite se samo v tiste prepire, v katerih starši moramo zmagati

Do številnih nesoglasij med starši in otroki pride zaradi manjših zadev – kot so na primer, kateri plašč obleči, kdaj odnesti smeti ven, ali bo za večerjo jabolko ali popečen kruh.  Taki špetirji o nepomembnih razhajanjih samo zakoreninijo protivoljo in spodkopavajo starševsko avtoriteto. Otrokovo samodejno nasprotovanje bo še večje in za prazen nič.

6. Spodbujajte besedno izražanje

Namesto da poskušate obvladovati otrokovo protivoljo, mu pomagajte najti bolj sprejemljive načine za izražanje upora.

Ko otroci začnejo uporabljati besede, so manj prepuščeni na milost in nemilost svojim vzgibom. Zdaj lahko izrazijo občutje, ga dajo iz sebe, kjer ga lahko vidijo. Starši pa jim lahko stojimo ob strani. Rečemo lahko vsaj: “Ja, vem, Razumljivo. Ne pričakujem, da ti je do tega.”

7. Starši priznajo, da so lahko tudi oni včasih trmoglavi

Kadar starš čuti, da ga otrok nadzoruje, doživlja svoj samodejni upor namesto zavestne odločitve. Številni starši bodo otroku, ki nekaj zahteva, odgovorili razdražljivo, kar nikakor ni isto, kot če bi se zavestno in ljubeče odločili, da ne bodo ugodili neki nesprejemljivi zahtevi. Ko se sooči s starševskim trmastim uporom, otrok postane še bolj anksiozen in naporen.

8. Po dogodku se pobotajte

Neizogibno pridejo trenutki, ko starši izgubimo oblast nad sabo, trenutki, ko se nam otrokov upor zdi več, kot lahko prenesemo. Odzivamo se, krivimo, smo frustrirani, napadamo.

Odnose lahko popravimo, se pobotamo, imuniziramo otroka pred učinkom naših odzivov v preteklosti in prihodnosti.

“Lahko se pogovorimo,” dr. Neufeld svetuje: “Celo po dogodkih, celo dolgo časa po dogodkih, vendar raje takoj po njih, ko se stvari ohladijo.”

9. Spodbujajte samodisciplino pri otroku, namesto da ga nadzirate

Vprašanje ni, kako nadzirati otroka, ampak kako najbolje spodbujati otrokov razvoj. Ko postane nadzor nujen, kot je pri agresivnih ali uničujočih vedenjih, je odnos s starši običajno v razsulu in dinamika protivolje je postala že brezmejna. Potrebo po nadzoru lahko preprečimo tako, da ohranjamo odnos in omilimo protivoljo. Na koncu se opozicionalnost, ki jo žene protivolja, razreši z razvojem otrokovega jedrnega sebstva.

Povzeto iz knjige Raztreseni um – Izvor in zdravljenje motnje pozornosti >>