O osebi, ki je prepričana, da je kot človek nekaj vredna le takrat in toliko časa, dokler izpolnjuje kak pogoj, pravimo, da se sprejema pogojno. To pomeni, da se ne sprejema takšne, kakršna je, pač pa se trudi biti drugačna.
V primeru neizpolnjevanja danega pogoja je prepričana, da je ničvredna, zato je pogojno sprejemanje samega sebe pravzaprav sinonim za prikrit samoprezir oziroma celo samosovraštvo. Tak človek si misli: če izpolnim pogoj, sem lahko ponosen nase, če ga ne izpolnim, nisem vreden nič. Zato sta samoprezir in samosovraštvo, ki ju vsebuje tako pogojno sprejemanje, temelj za razvoj različnih psihopatologij.
Včasih je tako pogojno samosprejemanje posledica vzgoje, v okviru katere starši svojemu otroku govorijo, da je dober samo, kadar izpolni kak pogoj, v nasprotnem primeru pa mu pravijo, da ni priden in da ga ne marajo. Take besede človek sčasoma ponotranji. V slovenski tradicionalni kulturi to odraža stari pregovor: kdor ne dela, naj ne je. V drugih primerih takšno stališče do sebe ni povezano z vzgojo; otrok do takega prepričanja o sebi pride bodisi samostojno bodisi pod vplivom vrstnikov oziroma medijev.
Primer za to je anoreksija. Mlado dekle (anoreksija je vse pogostejša tudi med mladeniči), sklepa, da jo bodo drugi sprejemali le, če bo lepa in vitka. Razmišlja takole: ker ni suha, ni lepa, zaradi česar je drugi ne bodo sprejemali, to pa pomeni, da je kot človek ničvredna. Da bi izpolnila pogoj za osebno vrednost (suhost kot pogoj za lepoto), začne stradati, se izčrpavati s telesno vadbo, bruhati in uporabljati odvajala. Vse to počne zato, da bi shujšala in, kot je prepričana, posledično postala lepa oziroma lepša. Če ji to ne uspe, začne sovražiti sebe, svoje telo in tudi starše, ki so jo rodili tako “grdo” in “debelo”.
Na to, da nesprejemanje samega sebe pomembno vpliva na razvoj psihopatologije in različnih težav, so že pred časom opozarjali Alfred Adler, Karren Horny in drugi pionirji psihoterapije. Od takrat psihoterapija razvija metode, ki naj bi ljudem, ki se ne sprejemajo, pomagale doseči brezpogojno samosprejemanje. Čeprav je ta cilj jasen, pot do tja ni ne lahka ne preprosta. V nadaljevanju navajam primer, kako lahko psihoterapija pomaga ljudem do brezpogojnega sprejemanja samih sebe.
Kot je znano, se za psihoterapijo odločijo ljudje s težavo, zaradi katere se slabo počutijo in ki je ne morejo rešiti sami. Med psihoterapijo se zelo pogosto izkaže, da je pravi razlog za njihovo slabo počutje v tem, da se ne sprejemajo ali pa samo pogojno.
Vzemimo za primer človeka, ki na psihoterapijo pride zato, ker je depresiven, utrujen in tesnoben. V pogovoru se izkaže njegovo prepričanje, po katerem je kaj vreden samo, če ga sprejemajo drugi. To pomeni, da odnos do sebe pogojuje s tem, kako nanj gledajo drugi. Tak človek posledično porabi veliko energije in časa, da bi ugodil drugim in jim pokazal svojo koristnost, zaradi česar naj bi jo drugi sprejeli in vzljubili. Njegov glavni cilj je, da bi se drugi prijetno počutili v njegovi družbi, zato se izogiba vsemu, kar bi v njih utegnilo povzročiti nelagodje in posledično zavračanje. Izogiba se konfliktom in kritiziranju drugih, vedno naredi vse, kar zahtevajo od njega, tudi takrat, ko mu to ne ustreza, drugih pa si ne upa prositi za nič, da jih ne bi postavil v neprijeten položaj …
Ljudje pogosto ne razumejo sebe in svojih čustev, saj imajo premalo psihološkega znanja, da bi si lahko razložili mehanizme, ki vodijo njihovo obnašanje. Zato je prva naloga psihoterapevta, da človeku pomaga razumeti psihološki mehanizem, ki vodi njegovo obnašanje, kot tudi prepričanja, na katerih temelji ta mehanizem. Prav prepričanja je mogoče s psihoterapijo spremeniti, in to je naslednji korak na poti k sprejemanju samega sebe.
Ključno vprašanje, ki si ga mora zastaviti tak človek, se glasi: ali je mogoče biti dober človek tudi takrat, ko nas drugi ne sprejemajo? Ko to vprašanje osvetlimo z različnih strani, postane jasno, da je odgovor pritrdilen. Osebi, ki v svojem prepričanju razlikuje med svojo osebno vrednostjo in sprejemanjem, se odpira pot do sprejemanja same sebe tudi takrat, ko je drugi ne. Seveda nam je prijetno, če nas sprejemajo, in neprijetno, če nas ne, toda to še ne pomeni, da smo kot človek ničvredni.
Če človeka nekdo ne sprejeme, je zaradi tega lahko razočaran ali žalosten, ne bi pa se smel počutiti manjvrednega. Na teh temeljih lahko človek dela na sebi, se začne jasneje izražati pred drugimi, brez strahu pred konflikti reče ne, kadar je to potrebno, in kritizira njihove postopke. Ko se oddalji od stališča, da je nekaj vreden samo takrat, ko je sprejet, v nasprotnem primeru pa ne, lahko v družbenih stikih ohrani integriteto, ki jo ima človek, ki je sprejel samega sebe.
Psihoterapija je najzanesljivejša pot do brezpogojnega sprejemanja samega sebe, vendar pa samo pospešuje proces, ki spontano poteka med nenehno rastjo in razvojem vsake osebnosti.
Avtor: Zoran Milivojević, psihoterapevt
www.viva.si
