Komunicirati iz sebe ne pomeni, biti ujet v vrtinec preteklih misli, čustev, besed, konceptov, niti ne čustev, temveč si dovoliti živeti tu in zdaj. Z drugimi besedami govoriti in reagirati točno iz tega kar se dogaja, ne iz projekcij prihodnosti, preteklosti, še manj pa sedanjosti, kajti če živimo v projekcijah sedanjosti, živimo v nekem navideznem svetu, ki nas ločuje od tega, kar se pravzaprav dogaja.
In kaj se dogaja?
Vse kar je, vsi naši občutki, je že v našem telesu. Če pa še ni, pa se še bi rodilo – v našem telesu. Morda sicer ne v fizičnem temveč v čustvenem, a vse je že v nas. Vse se rodi v nas in vse umre v nas.
Naša čustva, tista, ki smo jih preživeli, so se na neki ravni uskladiščila v naš celični spomin in spomin naše duše. Ta dva sta tista, od koder vznikajo, ko se spominjamo na neke dogodke ali situacije iz preteklosti. Do novih pa prihaja skozi katarktične procese, kjer se osvobajajo stari, nedelujoči in neveljavni načini delovanja, ki so prepredeni z čustevno ujetostjo.
Človek namreč vedno komunicira iz sebe, razlika je le v tem, da včasih komunicira iz preteklosti, včasih iz prihodnosti, včasih iz projekcij in včasih iz tega kar je. Ko komunicira iz tega zadnjega, iz tega kar je, se to zaznava kot globoka tišina, ki prežame naše bitje in v njem sproži prepoznavo globoke resnice o tem kar je.
Vsak od nas ima izbiro, kako se bo soočal s svojim svetom, ki ga obkroža. V trenutku, ko prepozna, da svet ni samo takšen, kot si ga predstavlja, da je, ima na razpolago novo priložnost, da vključi v sebe še več tega čemur se pravi tu in zdaj, torej tega kar doživlja v svojih čustvih in prepoznavi v tem trenutku, ne tega, kar ga spominja na preteklost, prihodnost ali neki domišljijski svet.
Globoka resnica – kako tja?
Delo na sebi mnogokrat predstavlja le prelagnje misli in konceptov, kar ne vodi nikamor. Če se komurkoli v življenju dogaja, da to kar počne ne vodi nikamor, je dobro, da preneha početi stvari na takšen način, ki ga ne vodijo nikamor in jih nadomesti z nečim novim. Morda zamenja svoj način obiskovanja vsega kar povprek, poveča svojo osredotočenost na tisto, kar si želi od dela na sebi, poglobi svoj način komunikacije z življenjem, se ogiba nesmiselnim pogovorom in druženjem, morečim, izčrpujočim, morda preneha iskati sebe in se odpravi v smer, ki mu je nakazana ipd.
Ko človek stopi na svojo pot, na pot, ki mu je namenjena, se mu začnejo kar sami od sebe odpirati uvidi in katarktični procesi, ki mu sprožajo nove poglede na vse kar se dogaja in čistijo njegovo notranjost – človek začne vedno bolj postajati to kar je.
