V večini ljudi obstaja glas, ki komentira, presoja in ocenjuje skoraj vsak notranji ali zunanji korak. Oglasi se ob napaki, ob neodločnosti, v trenutkih ranljivosti. Pogosto je hiter, oster in neizprosen. Ta glas je pogosto poimenovan notranji kritik.
Razlika med notranjim kritikom in notranjim učiteljem je v tem, kako z njim vstopimo v odnos.
Izvor notranjega kritika
Notranji kritik se oblikuje skozi odnose, vzgojo, izkušnje primerjanja in prilagajanja. Pogosto nosi glasove avtoritet iz preteklosti – staršev, učiteljev, družbe – ki so nekoč določali meje sprejemljivega.
Največ notranjega kritika se ustvari v primarni družini v prvih letih našega življenja. Če nenehno poslušamo, kako nismo to dobro naredili, kako smo slabi, itd., potem se ta notranji kritik pojavi in je skozi odraščanje vedno bolj močan in nas spremlja tudi v odrasli dobi. Kar vodi v slabo samozavest, občutke krivde, bojimo se, kaj bodo drugi rekli. Prvi korak je, da prepoznamo ta vzorec, če se želimo osvoboditi tega notranjega kritika. Drugi korak pa je, da delamo na tem vzorcu.
Prvotna naloga kritika je bila sicer mehanizem zaščite. Z opozarjanjem na napake, nevarnosti in odstopanja je skušal preprečiti zavrnitev, sram ali bolečino. Toda v odraslosti dobi lahko to postane notranja ovira.
Ko kritik prevzame vlogo absolutne resnice, nas začne ovirati pri osebni rasti.
Kako prepoznati, kdaj govori kritik
Notranji kritik se prepozna po tonu. On nam govori vedno, nikoli, spet si, ne znaš. Ne pušča prostora za proces, učenje ali človeško napako. Njegova sporočila pogosto sprožijo krč v telesu, občutek manjvrednosti ali umik iz dogajanja.
Kritik ne spodbuja k razumevanju, temveč k popravljanju, ne sprašuje, temveč obsoja.
V takšnem notranjem okolju je težko tvegati, ustvarjati ali rasti.
Notranji učitelj ima drugačen glas
Notranji učitelj ne zanika napak, a jih vidi v kontekstu učenja. Njegov ton je radoveden in ne sovražen kot je to notranji kritik. Namesto obtožb ponuja vprašanja in namesto sramu ponuja vpogled.
Učitelj ne govori iz strahu, temveč iz želje po razvoju. Ne zahteva popolnosti, temveč prisotnost in iskrenost. Njegova sporočila so mehkejša.
Razlika med kritikom in učiteljem je v odnosu do človeka, ki ga nagovarja.
Preobrazba odnosa do notranjega glasu
Cilj notranje rasti ni utišati notranjega kritika, temveč ga prepoznati. Ko je viden, izgubi del svoje moči. Takrat se lahko zgodi premik – od slepe identifikacije z glasom k zavestnemu poslušanju.
Vprašanje ni več: kaj je narobe?
Temveč: kaj se tukaj lahko naučim?
S tem premikom se notranji prostor spremeni. Kritika ni več konec poti, temveč začetek razumevanja.
Sočutje
Notranji učitelj vedno deluje iz sočutja. To ne pomeni izogibanja odgovornosti, temveč priznanje človeškosti. Sočutje omogoča, da se napake ne doživljajo kot dokaz nevrednosti, temveč kot del procesa.
Brez sočutja se vsak notranji glas spremeni v pritisk.
Ko se notranji dialog spremeni, se spremeni življenje
Način, kako nekdo govori sam s sabo, dolgoročno oblikuje njegovo samozavest, odnose in zmožnost osebnostno rasti. Notranji dialog ni zgolj miselni proces, temveč okolje, v katerem se odvija življenje.
Ko notranji kritik postopoma odstopi prostor notranjemu učitelju, se pojavita več varnosti in več poguma.
In na ta način tudi notranji kritik začne bledeti, manjkrat se oglaša. Tako tudi mi začnemo pridobivati na samozavesti, bolj smo suvereni, predvsem pa osvobojeni.
