Maščevanje staršev

Ker sta partnerja še vedno starša, sta odgovorna za otroke, ki jih imata. Vedno znova me čudi, da ob prepirih in partnerskih nesoglasjih zakonca oziroma partnerja kar »pozabita«, da sta tudi starša in da imata otroke, po možnosti so otroci mlajši in potrebujejo veliko vzgojne pozornosti in usmeritev, a jih v tovrstni situaciji ne dobijo.

Namreč, ko zakonca padeta v negativno obrnjeno spiralo in si ne znata povedati drugega kot le očitke, zmerljivke, ko se osredotočata na to, kako bosta še bolj prizadela drugega partnerja, se ne zavedata, da tako ustvarjata strupeno družinsko klimo, ki bo sčasoma najbolj prizadela najbolj izpostavljen člen družine, to pa je otrok.

Pa se zgodi, da starša in zakonca ugotovita, da ne moreta več živeti eden z drugim ter se odločita, da gresta narazen. V redu, tudi to je rešitev, a pri tem želim poudariti, da se s tem ne rešijo problemi, ki sta si jih nakopičila in nikoli razrešila. Ker ostanejo zamere, očitki, nerazumevanja in sovražne misli nerazrešene in zmotno menijo, da dejstvo ločitve bo vse skupaj uredilo, se takrat postavi mnogo situacij na glavo. Večina staršev, če jih povprašate, bo trdila, da delajo vse to tudi za dobro otrok. Njihovi otroci morebiti res imajo ogromno igračk, oblekic, majčk, avtkov in barbik, a kaj, ko nimajo pristne pozornosti staršev, ki jo sčasoma poskušajo pridobiti preko neprimernega vedenja, s katerim želijo opozoriti nervozna in nezadovoljna starša na svoj obstoj.

Kar pa je še bolj grozljivo in nedopustno, so dejanja nekaterih zakoncev v postopku razveze, ko se želijo maščevati drugemu partnerju za vse storjene krivice ali bolečine tako, da za sredstvo manipulacije uporabijo kar – lastnega otroka! Ko gre za duševne in čustvene bolečine, nobena žrtev ni prevelika, da bi le nekako omilili notranjo bolečino ali občutek izdaje, pri tem pa najhitreje pomaga maščevanje bivšemu partnerju.

Beremo ali slišimo zgodbe mam, ki po cele mesece ne dovolijo bivšemu možu in očetu otrok, da bi lastne otroke videl in bil z njimi in pri tem uporabljajo različne izgovore, a menim, da je pri večini tovrstnih primerov poglavitna gonilna sila močno negativno čustvo, ki ga občutimo kot jezo, srd nad vsem kar se nam dogaja in to napetost posameznik na hitro lahko sprosti tudi tako, da uporabi maščevanje  kot sredstvo prizadejanja bolečine nasprotniku. Kako se ob tem počutijo otroci, ki naenkrat ne vidijo več drugega starša, ko včasih preko noči ostanejo z mamo, ki v svoji bolečini ustvarja zid med otrokom in očetom in sploh ne misli na posledice, vedo le otroci sami, ki dobijo v srček in dušico dostikrat nepopravljive vzorce, ki jih spremljajo nehote še celo življenje.

Opisano je pogosto, četudi upam, da se bo vse več staršev zavedalo, da naj svoje zamere rešujejo na odrasel in zrel, predvsem pa odgovoren način, saj otroci res niso krivi za to, da se odrasli ljudje ne razumejo več. Današnji prispevek je nastal na podlagi resničnega primera in težko razumem, da je odrasel človek pripravljen iti čez vse moralne, čustvene in ne nazadnje zakonske norme, z namenom prizadejati bolečino in se maščevati bivšemu partnerju.