Če ne delamo za luč, za koga pa delamo? Vse v življenju je luč, kar je dokazala tudi znanost, ki želi v kratkem narediti iz luči snov. Mi vsi smo iz luči. A naša zavest, individualna, je tista, ki nam govori drugače. Med tem, ko namreč potujemo po življenju, nas mnogo stvari moti in vleče stran od ravno začrtane poti, in četudi le-ta ni jasno ravno začrtana, nas še vedno vleče, stran namreč.
Človek se je rodil in prihaja iz luči. Se še spomnite… Prvi dan je Bog naredil svetlobo? No, ta zgodba niti ni tako zelo za lase privlečena. In zanimivo je, da delavci na sebi, vsi nekam potujejo. In ko tja pridejo, spet potujejo nekam drugam. A ob tem je dobro ne pozabiti, da se lahko premikamo levo in desno, ne glede na vse, a še vedno bo na koncu poti luč.
V Indiji je obstajal razsvetljen človek, ki pa je to postal, ker je hodil po svoji poti. Imenoval se je Sri Ramana Maharshi. Njegova pot je vodila od nezainteresiranosti za vsakdanje stvari, pa vse do sledenja notranji intuiciji, ki ga je pripeljala na obronke gore Arunachala v okolici mesta Tiruvannamalai , kjer je posvetil celo svoje življenje le bivanju v luči.
Njegova pot je bila veličastna in na njej je pomagal mnogim ljudem, da so tudi sami spoznali, da je to, v kar verjamejo ovira in se prav tako tudi sami pogreznili v globine luči. Tako rekoč so prepoznali, da je njihova narava nekaj drugega kot materialna in da je čas, da začnejo hoditi po poti luči in ne materialnosti. Eden takih je bil tudi Sri Poonja, ki so ga klicali z ljubkovalnim imenom kar Papaji. In tudi njegova zgodba je podobna. Tudi on je skozi svojo prisotnost, ki ni več odsevala materialnosti pomagal mnogim do prepoznave naše prave in resnične narave.
Pa je to težko? Glede na prvega, je to zelo enostavno. Vse kar je potrebno je le to, da odstranimo vse ovire, ki nam preprečujejo spoznati svojo pravo naravo in potem ostati kot ta naša prava narava. Naša prava narava se imenuje z mnogimi imeni, a najbolj prepoznavno je naše bitje ali naš lastni Jaz.
Tu ne govorimo o našem malem jazu, torej tistem, ki se pojavi kot rezultat naše osebnosti, čustvovanja, umovanja ipd. Ne, tu govorimo o našem večjem oz. višjem Jazu, ki je vseskozi prisoten, pa ne glede na to, kje ali kaj smo. Le-ta nas ne sodi, kot to počne naš manjši ali nižji jaz, niti nam ne govori kaj in kako. Le tu in tam nam skozi intuicijo obelodani naše zablode, da se lahko na bolj vase prepričan način podamo na novo raziskovanje svoje lastne luči.
Kaj pa ja naša lastna luč?
No, čisto vsak jo ima, a včasih jo je zaradi vse popackanosti z vsem tistim, kar ni luč, težko prepoznati. To je torej naš vrojeni občutek, brez vseh potreb, želja, misli, umovanja ipd., ki vedno stoji za nami in ob nas, ter samo tam je. Lahko mu rečemo občutek za življenje samo.
Vsi se vejetno strinjamo, da imamo neko stvar, kljub vsem razlikam, ki jih zaznavamo enako. Govorim o našem občutku za to, da smo živi. Vsak od nas ga ima, pa čeprav vsak malček drugačnega. Občutek je malce drugačen zaradi naše lastne zaznave, ki prihaja iz nižjega jaza, hkrati pa je malček drugačen, ker je sestavljen iz drugačnih kvalitet. A če gremo preko tega občutka, bomo prišli do našega vrojenega občutka, da smo živi.
Živost ne pomeni, da se nekaj giba, ne pomeni pa tudi, da se nekaj dogaja. Živost je prečudovita lastnost, ki se imenuje preprosto živost, saj se je ne da opisati z nobeno drugo besedo ali primerjavo.
Podobna ni ničemur drugemu in nič drugega je ne more bolje opisati kot prav živost sama, saj če bi jo opisovala mrtvost, bi le-ta lahko le opisala nekaj o čemer le sanja, ima neki občutek, neko zaznavo, primerjavo, ne ve pa natančno kaj to je. To moraš preprosto doživeti, da bi lahko o tem govoril. In ker vsi ljudje to živimo, ves čas, natančno vemo, kaj to je.
Je zavedanje, zavedanje tega, kar se v tej živosti dogaja. In ko tako napenjamo naše lastne zaznave, zaznave našega nižjega jaz, da bi odkrili, kaj to je, nam bo po vsej verjetnosti spodletelo. Vse kar moramo storiti je le, umiriti se, da se umirimo in dovolimo, da nas sam občutek prežame. Kajti, ko to poizkušamo početi z umom, nam bo najverjetneje spodeletelo. In to ne zato, ker smo nesposobni, nezmožni, temveč zato, ker se tega lotevamo na nepravi način.
Luč o kateri govorim, pravzaprav vsaka luč, je preredka, da bi lahko vedeli, kaj pomeni biti luč. Lahko jo sicer opišemo, seveda le nekaj lastnosti, za katere vemo, da jih ima, a tukaj se zgodba konča. Luč je pač luč in kljub temu, da vidimo in vemo, da se sveti in da se obnaša kot delec in kot nihanje, o njej pravzaprav ne vemo nič.
Kaj je torej luč o kateri govorim?
No, to je le nekaj, kar sicer ima neke lastnosti, a te lastnosti dobi šele takrat, ko jo opazujemo. Nihče ne ve, kaj je ta luč bila pred tem, kot smo jo začeli opazovati in kakšne lastnosti je imela, če sploh kakašne.
In prav stanje, ki ga iščemo, je izvorno stanje, za katerega ne ve nihče oz. le redki svetniki in mojstri, ki so v popolnosti zaobjeli smisel in naravo svetlobe, a ne z umom, temveč tako, da so dobesedno postali svetloba. Kajti le tisti, ki je svetloba, lahko ves čas govori o njej, kot bi bil svetloba in jo tudi izseva, saj je vsak njegov gib, vsak njegov izraz, izraz svetlobe.
Ne gre se torej, da to opišem, temveč, da to sem in živim kot to, kajti svetloba, ki jo poznamo sicer ima neke lastnosti, a če gremo globlje se te lastnosti stopijo in pridejo na površje kot takšne, kot jih želimo videti. Podobno kot pri človeškem izrazu, ko se človek izrazi kot nekaj, ko se želi izraziti kot to.
