OGLAS

Ker smo se vajeni oklepati togih in izključujočih se pogledov, sta življenje in smrt postali temi, ki nas zaposlujeta na prav poseben način. Smrt je običajno tista, ki izzove večji odpor in strah, ker zadeva nam nepoznane dimenzije, razen kadar nanjo gledamo kot na neskončno praznino, v kateri ni ničesar. Če gledamo na tak način, potem se nam zdi življenje bolj sprejemljivo, čeprav lahko marsikoga vsakodnevne težave in skrbi privedejo celo do tega, da si odvzame življenje, ker v tem vidi edini izhod.

Čeprav življenje prinaša svoje težave, smrt kategorično zavračamo, ne da bi povsem zanesljivo vedeli, ali je boljša ali slabša od življenja.

Ne glede na to pa se življenje in smrt zdita nezdružljiva, in to celo mnogim tistim, ki zaradi svojih verskih prepričanj v smrti vidijo drugo vrsto resničnosti ali “življenja”. Prav ta navidezna nepovezanost med življenjem in smrtjo nas najbolj boli, saj je bila od nekdaj ena glavnih človekovih teženj, da bi združil življenje in smrt, da bi obvladoval to mračno in težko oviro, ki se je postavila med enim in drugim.

OGLAS

Vsi bi si želeli vedeti več o smrti. Številni bi si želeli vedeti tudi več o življenju, vendar je to zanimanje zelo mlačno, saj so prepričani, da imajo dovolj časa in da jim bo življenje postopoma že razkrilo svoje vzroke.

Vendar se je dobro spomniti, da ni bilo vedno tako. Nedvomno so v vseh časih obstajali ljudje, katerih pozornost je bila daleč nad to igro dualnosti, zgodovina pa priča o tem, da so obstajali časi, v katerih so različne civilizacije opazovale dvojnost življenja in smrti ter jo brez večjih težav povezale v eno samo celoto življenja, ki ima dva vidika. Življenje in smrt sta bila le dve strani iste medalje, o obeh pa so se ljudje učili in dobivali pojasnila od najzgodnejših let, ko so jih o tem prvič začeli poučevati.

Obstajala so ljudstva – znova se spomnimo Egipčanov – za katere je bila smrt preddverje pravega Življenja, tako da je čas, preživet na zemlji, predstavljal pripravo za prehod na tisto drugo, popolnejše, intenzivnejše in duhovnejše stanje, ki je omogočalo neposreden stik z bogovi. Vendar je bila tudi smrt minljiva, saj se je moral vsak človek vrniti v zemeljski svet, da bi pridobil nove izkušnje v tej materialni, konkretni dimenziji.

Egipčani in številna druga starodavna ljudstva (Indijci, Iranci, Sumerci, Asirci, Babilonci, Grki, Rimljani, Germani, Kelti in, da več ne naštevamo, številne predkolumbovske ameriške kulture) niso imeli zaman velike potrebe po povezovanju živih in mrtvih oziroma potrebe, da tisti, ki umrejo, ne bi izgubili povezave s tistimi, ki ostajajo na zemlji. Vedeli so, da vrata med enim in drugim svetom niso neprehodna in da če ni bilo rednega stika, ga nedvomno ni bilo zato, da bi lahko vsakdo še naprej deloval v svoji dimenziji brez nepotrebnih ovir.

Skozi stoletja so se menjavale ideje in različni religijski spori (v ozadju katerih so bili tudi politični in gospodarski interesi) so ustvarili vse večji prepad med življenjem in smrtjo ter med ljudmi vse večje nesoglasje o tem vprašanju. Različne religije so na različne načine poskušale postati gospodarji življenja in smrti, pri čemer je bilo poudarjeno delovanje na zemlji, s katerim naj bi si človek zaslužil nagrado na tistem svetu, ter so se odrejale kazni in oprostitve, kot bi jih odrejalo katero koli sodišče.

Povezana pojma

Smrt v tradiciji večine religij ni le novo stanje duše, temveč nujno vključuje tudi ideje, kot so predobstoj duše, nesmrtnost, vstajenje, reinkarnacija, transmigracija, palingeneza, metempsihoza in druge podobne ideje.

Ne glede na pristop pa je bilo – in je še vedno – treba nedvomno sprejeti določene definicije o duši ali o človeškem duhu, o tem, kar umre, in o tem, kar traja, ter o stanju, v katerem je to, kar traja.

Brez prevelikega poglabljanja v duhovno naravo človeka in v vidike, ki lahko presežejo smrt telesa, bomo predstavili kratek pregled najbolj razširjenih predstav o življenju in smrti.

Domneva, da po življenju obstaja drugo trajno življenje, ki je lahko srečno ali boleče glede na pridobljene zasluge, vključuje tudi domnevo o predhodnem obstoju duše, saj je nesmiselno razmišljati o trajnosti nečesa, kar ni obstajalo, preden se je pojavilo v tem življenju. Če je duša trajna pozneje, pomeni, da je morala trajati tudi pred tem, razen če ne predpostavimo, da gre pri vsem tem le za neštete kaprice ali božje poteze, nedojemljive ljudem. Nesmrtnost duše je bila temeljno izhodišče številnih religij in filozofov z drugačnim pogledom, to je pogledom, ki vključuje reinkarnacijo oziroma večkratno življenje na zemlji, vendar v različnih okoliščinah v okviru skupnega človeškega imenovalca, podobno kot se celotna narava ciklično obnavlja in po izteku posameznega letnega časa ne umre dokončno.

Tak pogled ima nekoliko različic: eno samo vstajenje, vendar ne na zemlji, temveč na nebu, ker dobimo telo, ki smo ga že imeli, da bi tam po poslednji sodbi prebivali v večnem miru. Nekateri naj bi ponovno vstali, da bi večno živeli na nebu; drugi naj bi večno živeli v peklu, preostali pa naj bi nekaj časa bivali v medprostoru in se očiščevali grehov, ki niso bili niti tako veliki, da bi si zaslužili pekel, niti tako majhni, da bi dopuščali vstop v raj.

V Indiji sanskrtski izraz “samsara” pomeni “kolo življenja”, ki se nenehno obrača, pri čemer se dotika pojavnega sveta, vendar gre tudi skozi subtilen svet, v katerem prebivajo tisti, ki jih običajno imenujemo “mrtvi”. To kolo je v gibanju zaradi delovanja ljudi: ker vsako delovanje izzove reakcijo, je nemogoče ustaviti tok življenja in smrti, vse dokler se zavest ne dvigne in ne spravi v gibanje nesebičnega delovanja, osvobojenega od vseh osebnih želja, velikodušno in v služb vseh bitij. Tedaj se bo kolo ustavilo, vendar se to ne bo zgodilo jutri …

Grška pojma “palingeneza” (“palin” – ponovno, spet; “genesis” – nastanek, rojstvo) in “metempsihoza” (“meta” – sprememba; psyche – duša) kažeta na to, da so imela antična ljudstva ideje, podobne ideji o reinkarnaciji. Duša ima po zemeljskem življenju potrebo, da ponovno zaživi, da znova dobi zavest o svoji naravi, da se loči od dodatkov in vplivov materije, nato pa se človek znova vrača v zemeljsko življenje. Toda fizično telo je ranljivo in minljivo, zato bo smrt zopet prišla kot počitek pred novim začetkom.

Popolnoma neustrezen in napačno razumljen se mi zdi pogled, v skladu s katerim transmigracija vključuje možnost, da se človeški duh reinkarnira v katero koli obliko življenja, naj je to kamen, drevo ali žival, kar je v nasprotju z vsakim logičnim načelom evolucije, življenje je v skladu s tem pogledom popoln kaos, v katerem nič nima niti svojega mesta niti svojega smisla.

Strah pred smrtjo

Od 6. stoletja, po cerkvenem koncilu v Konstantinoplu, ki ga je sklical cesar Justinijan, da bi se zavrgla dela in učenja filozofa Origena, je postalo prepovedano vse, kar se je nanašalo na predobstoj duše in reinkarnacijo ter je bilo do tedaj sestavni del krščanskega nauka.

Učenje o predobstoju duše in reinkarnaiciji je tako za naš zahodni svet postalo tabu in treba je bilo zavreči vsa stara religijska, filozofska in psihološka učenja, ki so stoletja vsebovala ti učenji. Na podoben način se je izogibalo tudi preučevanju mističnih, filozofskih in znanstvenih mislecev in piscev, ki so se ukvarjali s temi vprašanji. Zapostavljena je bila cela zgodovina, polna izkušenj in radodarna z modrostjo, na račun novih idej, katerih naloga je bila zamenjati stare “zablode”.

Še pred dvema stoletjema je bilo treba svete knjige in filozofska dela najboljših avtorjev brati dobesedno, kot da nikoli nista obstajala simbolizem in kodiran jezik. Vendar je dobro znano, da vsako tako delo vsebuje več od golega besedila, da so simboli vedno obstajali in da je za duhovni razvoj bolje biti blizu globokem pomenu besede kot pa jih tolmačiti z enostavnimi parabolami, ki so prvi koraki na poti tega razvoja in dajejo najpreprostejše razlage.

Ne bomo navajali primerov z vzhoda, ki bi se lahko zdeli tuji našemu načinu življenja in razmišljanja, temveč bomo našteli številne velike zahodne književnike, umetnike in filozofe, od grškega obdobja pa vse do danes, ki so nedvomno sprejemali idejo o nesmrtnosti duše in naravno možnost, da gre duša skozi različna življenja, da bi pridobila različne izkušnje. Pri tem lahko začnemo s cenjenim Pitagoro, nato Heraklitom, Empedoklesom, Platonom, Aristotelom, Cicerom, Vergilijem, Ovidijem, Plutarhom, Plotinom in z novoplatoniki na splošno, s cesarjem Julijanom …

Srednji vek je prekril s tančico to mišljenje, ki je bilo s polno močjo obujeno pod peresom Danteja, Marsilia Ficina, Pica della Mirandole in številnih velikih aristokratov, ki so delovali kot meceni umetnikov in filozofskih gibanj, kot so novoplatonizem, pitagorejska šola, kabala, hermetizem, alkimija in prostozidarstvo.

Naj poleg tega omenimo Paracelzusa, Giordana Bruna, Shakespearja, Tommasa Campanello, Johna Miltona, Spinozo, Leibniza, Voltaira, Benjamina Franklina, Davida Huma, Kanta, Lessinga, Herderja, Goetheja, Schillerja, Fichteja, Schopenhauerja, Thomasa Carlyleja, Balzaca, Victorja Hugoja, Emersona, Edgarja Allana Poeja, Tennysona, Kierkegaarda, Flauberta, Dostojevskega, Tolstoja, Marka Twaina, Bernarda Shawa, Gustava Mahlerja, Rudyarda Kiplinga, Yeatska, Romaina Rollanda, Rilkeja, Hermanna Hesseja, Khalila Gibrana., D. H. Lawrenca, Priestleyja, Aldousa Huxleyja in številne druge, ki bi jih lahko naštevali v neskončnost. Ali je mogoče, da bi vi ti ljudje papagajsko ter brez tehtnega razmisleka izpostavljali svoja prepričanja in filozofske ideje, če te ne bi bile podkrepljene z znanstvenim spoznanjem?

Religija in znanost

Zadnji dve stoletji je zrasla nova ovira med življenjem in smrtjo poleg tiste, ki je že obstajala zaradi slabega razumevanja narave. Nasprotje med znanostjo in religijo je še bolj zaostrilo razlike med tema pojmoma, in tudi če je še kje obstajala kakšna sled duhovne svobode, se ji je znanost začela posmehovati in določene ideje “izobčila”, češ: “Ničesar od tega ni mogoče dokazati”, “Nimamo znanstvenih dokazov za te trditve” …

Znanost je poskušala z materialnimi orodji prikazati abstraktno resničnost. Psihološko, intelektualno in duhovno življenje je poskušala – in nekaj časa uspešno – omejiti na golo razvrščanje raznih žlez. Vse je bilo omejeno na organsko delovanje telesa, zato je obstajalo le eno življenje, to življenje, smrt pa je bila konec vsega.

Vendar znanost ni ločena od ljudi in človeški nemir jo je usmeril na nova področja, nove raziskave, na nove oblike razlaganja resničnosti. Tako so se rodili številni “para”: paranormalni, parapsihološki, parafizični in temu podobni fenomeni, ki so poskušali pojasniti to, kar je bilo treba nedvomno nekako razložiti s konkretnimi dejstvi.

Na žalost so se skupaj z resnimi raziskavami, usmerjenimi k iskanju resnice, pojavljali – kot se je to vedno dogajalo in kot se bo vedno dogajalo – prevaranti, ki so nova odkritja izkoristili za zaslužek. Kvaziduhovnjaki, lažni “čarodeji”, sejemski vidci in številni posredniki z onostranstvom so izkoristili svojo priložnost in tako zaprli pot znanju, ki bi se lahko odprla hitreje in z manj zablodami.

Vendar kljub prevarantom je potreba po znanju, ustreznem znanju še naprej živa. Danes je vse več raziskav primerov, ki so še pred kratkim veljali za neobičajne ali nemogoče, odkrivamo pa jih v obsegu, kolikor izginja strah pred njihovim raziskovanjem.

Zdravniki in psihiatri, za katerimi stoji njihova strokovnost, so se srečevali z zelo konkretnimi primeri nekaterih ljudi, katerim so se v stanju hipnotičnega transa pojavljali spomini, ki so se lahko nanašali samo na čas pred življenjem in pri katerih ni bilo možnosti za kakršno koli vnaprej izmišljeno prevaro. Drugi izsledki se nanašajo na področje smrtonosnih bolezni ali na stanje globoke kome, v katero so padli klinično mrtvi, ki pa so se nato znova “vrnili” v telo, v “življenje” ter bolj ali manj jasno pripovedovali o svojih doživetjih “na drugi strani”.
Vzporednic v teh zgodbah je tako veliko, da je težko domnevati, da bi se milijoni ljudi z različnih strani sveta, z različno izobrazbo in veroizpovedjo dogovorili, da ponovijo isto. Prej se zdi, da se pred nami odpira možnost za utrtje poti prek meje, ki se je od nekdaj zdela strašljiva in nedostopna, ali vsaj odkar se je ta naravni in povsem logičen pojav smrti zaradi nekaterih tabujev spremenil v nekaj strašnega in bolečega.

Nedvomno v živih bitjih obstaja “nagon” – imenujmo ga tako – po večnosti. Vse, kar živi, se upira smrti, naj je to prek enostavnih odzivov ali refleksov ali pa se pojavlja kot tesnoba v ljudeh, ki morajo s težkim srcem za vedno zapustiti svet, dokler so njihovi upi in sanje še živi.

Želja po življenju živi še naprej, želja, da stvari ne bi ostale nedokončane, želja po novih priložnostih. Še naprej živi želja, da se ne bi dokončno poslovili ljudje, ki smo jih imeli radi. Težko se je sprijazniti s pomislijo, da odhajamo in puščamo za seboj številne ljube ljudi, da z njimi ne bomo več mogli komunicirati ali da bodo ti ljudje odšli pred nami v nekakšen mračen svet – če je to sploh svet – od koder ne bodo mogli več stopiti v stik z nami. Težko si je predstavljati, da na svet pridemo le enkrat, da imamo na voljo zelo malo časa, da bi osvojili vse, kar moramo, da bi dozoreli in da po tej kratki – srečni ali nesrečni – izkušnji ni več izhoda razen raja, ki je za tiste dejavnejše nekoliko monoton, ali strašnega pekla za tiste, ki jim ni uspelo dojeti, v čem so tako grešili.

Toda daleč od tegob in prepovedi, dvomov in brezupa obstajajo številni, ki poskušajo tako ali drugače to oviro premostiti. Navsezadnje se nam ni treba dotakniti ali slišati tistih, ki so umrli pred nami, da bi “začutili”, da so blizu, da lahko začutimo njihovo navzočnost več kot le enkrat, da obstajajo trajne psihološke, čustvene, mentalne, moralne in duhovne povezave. Povsem je mogoče, da poskušajo tudi tisti, ki so “z druge strani”, priti do nas, če že ne vsak dan, pa vsaj v posebnih trenutkih, prav tako kot nam v vsakodnevnem življenju ni treba vedno biti eden poleg drugega, da bi se lahko razumeli in komunicirali.

Življenje dobi globlji smisel, če smrt sprejmemo kot naravni počitek, kot spanec, ki nam pomaga premisliti o tisoč in eni okoliščini, preden se znova zbudimo. Smrt ima smisel, če na življenje gledamo kot na del enega samega Življenja, ki obstaja z ene in druge strani pregrade, ki ločuje “življenje” in “smrt”.

Življenje in smrt se podpirata in dopolnjujeta. Če uporabimo analogijo, če smo zdaj živi, smo prišli iz nekega drugega vidika življenja in gremo proti nekateremu drugemu vidiku življenja. Zakaj bi človeštvo trpelo zaradi tega strašnega nagona po preživetju? Zakaj dajati prostor čustvom in mislim o nečem, kar ne obstaja?

Zanimivo bi bilo to željo po preživetju spremeniti v jasno zavest o nesmrtnosti, da bi bila vsaka minuta našega obstoja en korak naprej, ena za vedno koristna izkušnja, trajna enotnost s tistimi, ki potujejo po istih poteh. Mogoče je, da bodo tako končno prenehale neskončne razprave o življenju in smrti, da bi bili namesto tega budni in dejavni tako v življenju kot tudi v smrti, tako z ene kot tudi z druge strani vrat, ki se nam bodo zdela vse manj temačna in strah zbujajoča. Kajti to so vrata našega prehoda, vrata vstopa in izstopa.

Avtor: Delia Steinberg Guzman, predsednica mednarodne NA

Oglas