Filozofija – ljubezen do modrosti, resnice in spoznanja

OGLAS

Beseda “filozofija” izvira iz grških besed: philia − ljubezen in sophia − modrost. Filozofija je torej ljubezen do modrosti, resnice in spoznanja.

Besedo “filozof” je prvi uporabil Pitagora. Ko ga je nekdo vprašal, ali je modrec, je odgovoril: “Ne, nisem modrec. Sem le tisti, ki modrost ljubi in jo zato išče.”

Za Pitagoro je modrec človek, ki je spoznal sebe, tisti, ki je našel resnico. Pitagora je menil, da je ni našel in da jo še vedno išče.

OGLAS

Po merilih antične filozofije je vsak človek, ki išče spoznanje in resnico, filozof. To ni pogojeno s stopnjo izobrazbe, niti z obdobjem, v katerem živimo, niti z geografsko širino, na kateri živimo. Ni odvisno niti od spola niti od družbenega statusa.

Biti filozof je notranje stanje duha.

Za filozofa je filozofija način življenja. To zahteva določeno obliko notranjega življenja, zahteva gorečo predanost iskanju resnice.
Filozofija ni sposobnost razpravljanja ali poznavanje vseh napisanih besed velikih filozofov. Biti človeški Google še ne pomeni biti filozof.

Filozofija zahteva ljubezen, podobno kot vsak iskreni odnos. Ljubezen pa je ogenj, ki gori v filozofovih prsih. Čim močnejši je, večja je njegova sposobnost dojemanja in transformacije.

Klasična filozofija temelji na nekaterih značilnostih in pogojih. Lahko bi rekli, da brez njih ni filozofije. Čeprav bi jih lahko razdelili tudi drugače, bomo tu našteli le nekaj osnovnih:

1. Iskanje resnice in spoznanja

Neutrudno si prizadevati spoznati resnico. To je pot, ki vodi proti svojemu lastnemu duhovnemu središču. To pa ima nekaj lastnih zahtev. Pri iskanju te velike dragocenosti, kot pravi Buda, so nujni:

– predanost – posvetiti življenje iskanju resnice;
– entuziazem – biti trajno “zaljubljen” v resnico;
– sposobnosti razločevanja – naučiti se razločevati med resničnim in lažnim, bistvenim in nebistvenim;
– pogum – brez poguma ne pridemo daleč. Biti pripravljen sebi priznati lastne napake, pa tudi brez strahu javno izražati svoje ideje in prepričanja.

2. Življenje filozofije

Vsak iskreni filozof bi se sramoval, če ne bi živel v skladu s svojimi filozofskimi načeli. Če jih še nima izgrajenih, potem ni filozof. Ne živeti po svojih idealih
je enakovredno izdajstvu samega sebe. Zahteve:

– vzeti si čas za premišljevanje, za filozofijo – vsak dan si moramo vzeti nekaj časa za pomiritev in premišljevanje o temeljnih življenjskih vprašanjih;
– naučiti se oblikovati svoja spoznanja v besede – moramo biti sposobni to, kar spoznamo in čutimo v sebi, izraziti in prenesti drugim. Šele ko idejo izrečemo, ta dobi svoje telo, svojo celovitost;
– vzgojiti roke, srce in glavo – filozofija nas mora učiti dela, gojenja plemenitih čustev ter izgradnje lastnega mišljenja;
– introspekcija in notranji dialog – ločiti zavest od hrušča zunanjega sveta in jo usmeriti navznoter, tja, od koder izvirajo edini resnični odgovori na bistvena vprašanja. Vzpostaviti stik s svojim notranjim bitjem in začeti dialog;
– imeti ideale – sem sodijo ideali dobrote, pravice, resnice in lepote. Nositi jih neprestano v svoji zavesti in se boriti za njihovo udejanjenje. To so naše globoke sanje. Ko umrejo
ideali, z njimi umre tudi filozof.

3. Vladati sebi z disciplino

Brez samokontrole je nemogoče doseči kakršnokoli resnično spoznanje. Um bo
takrat razpršen, čustva bodo divjala in zavest bo razkosana.
Disciplina nam omogoča, da smo sami svoji gospodarji, da imamo oblast nad seboj, da smo svoji kralji;

– kontrolirati čustva in um – z veliko dela in potrpežljivosti je mogoče ukrotiti svojo psiho;
– razvoj volje – volja je največja moč, ki jo ima človeško bitje. Z močno voljo je vse dosegljivo. Filozof je gospodar volje. Mogoče jo je razvijati, vendar počasi, z vztrajnostjo in
potrpežljivostjo;
– delovati z naporom – nobenega dosežka v samokontroli in razvoju osebnosti ni brez veliko vloženega napora. Tisto, kar smo dobili brez napora, nima velike vrednosti;
– doseči stabilnost – stabilnost dosežemo tako, da medsebojno povežemo in uskladimo vse elemente osebnosti: telo in življenjsko energijo ter misli in čustva;
– izgradnja moralnih vrednot − nam pove, koliko živimo najgloblje vrednote, na katerih temelji samo bitje.

4. Transformacija nižje narave v višjo

Ne zadostuje samo spoznati sebe in imeti samokontrolo. Treba se je še neprestano obnavljati od znotraj, vse tisto, kar je slabo v nas, transformirati v njegovo nasprotje, v dobro, močno in plemenito.

– zavedati se svoje višje in nižje narave – ločiti med tistim, kar smo mi, in tistim, za kar se samo zdi, da smo;
– animalno transformirati v človeško – ne samo ustaviti slabe misli in čustva, treba jih je transformirati v plemenita stanja;
– izboljševati se dan za dnem;
– doseči zrelost in celovitost.

5. Doseganje smisla, notranjega miru in sreče

Filozofija gradi človeka. Le zgrajen človek lahko najde trajni smisel življenja (ne le začasnih, kratkotrajnih “smislov”).

Le notranje močan človek lahko najde svoj notranji mir,
le svoboden človek lahko najde svojo srečo.

– vrlina je nujni pogoj za srečo – sreča ni cilj iskanja. Ne stopamo po poti filozofije, da bi bili srečni enako, kot nismo pravični samo zato, da bi nam to dalo občutek sreče. Sreča je posledica življenja, prežetega z vrlino;
– ni smisla življenja brez spoznanja samega sebe – Sokratov moto “Spoznaj samega sebe” je vedno bil, je in bo temelj vsakega filozofskega prizadevanja. Brez tega ne pridemo nikamor. Brez tega nikoli ne bomo našli trajnega smisla življenja;
– notranji mir – le plemenito srce, prežeto z dobroto in pravičnostjo, lahko najde svoj mir

Ne samo ustaviti slabe misli in čustva, treba jih je transformirati v plemenita stanja.

6. Filozofija daje kozmično vizijo

Spoznati, kako smo vpeti v univerzum, v celoto. Človeštvo je del ene velike in inteligentno urejene celote. Vsaka stvar, vsako bitje v Univerzumu ima svoj namen, smoter in cilj. Navzven se vse zdi kot naključna ureditev, toda filozofski um, ki gleda v bistvo stvari, vidi v njem neverjetno povezanost in red;

– daje vizijo enotnosti – filozofija nam mora razsvetliti te vezi, s katerimi smo povezani s celoto. Naše telo ne obstaja samo po sebi, ampak je del telesa Zemlje. Naša duša je na enak način del širše celote, ki jo Platon imenuje Duša sveta;
– človek ima svoje mesto v univerzumu − svet je urejen in človek v njem ima svoje koristno in obvezujočo vlogo.

S spoznavanjem svojega mesta in svoje vloge pridobivamo vse večjo jasnost glede smisla svojega obstoja. Smisla pa ne bomo našli, če se ločimo od celote. Nikoli ne bomo gospodarji
narave.

Ko spoznamo, da smo veliko več kot le kepa iz krvi, mesa in kosti, da naše bitje ni le minljiva smrtna senca, ki tava brezciljno skozi življenje, je treba povezati svojo zavest s to
višjo naravo.

7. Iluminacija in združitev s svojo pravo naravo

Ko enkrat spoznamo, kaj smo, kaj je naša prava narava in kaj le iluzija in privid, ko se naučimo vladati sebi in izbirati svoje življenje, ko spoznamo, kaj so le začasni in kaj pravi elementi nas samih, je treba vložiti napor in se združiti s svojo pravo naravo. Ko spoznamo, da smo veliko več kot le kepa iz krvi, mesa in kosti, da naše bitje ni le minljiva smrtna senca, ki tava brezciljno skozi življenje, je treba povezati svojo zavest s to višjo naravo. To je proces iluminacije ali razsvetljevanja notranjega bistva.

8. Sejanje idej, ljubezen do drugih in žrtvovanje

–pravi filozof nikoli ne išče resnice samo zase. Če je že pridobil košček njene svetlobe, z njo osvetljuje pot tudi drugim.
– filozofija je poslanstvo − ni nobenega velikega filozofa, ki filozofije ni čutil kot poslanstvo, ki se je izražalo prek skrbi za druge;
– dolžnost do drugih – nismo dolžni le sebi in svoji družini, dolžni smo tudi celemu človeštvu, katerega del smo. Zato pravi filozof vedno prispeva k splošnemu dobremu.

Kako pravi Buda:
“Obriši solzo iz očesa trpečega. Solza trpljenja je več kot kapljic v oceanu.”

– filozof nagovarja človeka – govori vsem ne glede na raso, religijo, spol ali premoženje. S svojimi besedami in delovanjem nagovarja človeško dušo in ne telesa;
– filozofija nas uči govoriti v enostavnem jeziku – filozof se ne skriva za pametnimi besedami in veliko učenostjo.
Njegovo učenje mora prinašati upanje, vizijo in mir ljudem. Kako bi to bilo mogoče, če ga nič ne razumejo?
– filozof je odgovoren za svoje besede – Ljudje zaupajo njemu in njegovemu učenju. Njegove ideje pogosto usmerjajo veliko življenj. On skrbno bedi nad svojimi besedami,
ker ima njegova beseda ogromno moč.

Avtor: Stjepan Palajsa, Predsednik Nove Akropole v Sloveniji