Poznate čustveno nasilje? Ali je to sploh mogoče, da nas čustva bolijo, ko pa so že nekatera čustva sestavljena iz bolj ali manj bolečih občutenj, ki so lastna vsakomur od nas v doživljanju življenja. Kajti, življenje včasih tudi boli. Pa vendar, ali je nasilno?
Ko se pogovarjamo o nasilju, verjetno večina prvo pomisli na fizično nasilje, se pravi na klofute, lasanje, pretepanje s pasom, palico, šibo in kar je še podobnih grozodejstev, o katerih poslušam za zidovi Svetovalnice. Nasilju vseh vrst se upiram in ga obsojam, se pa zavedam, da je še kako močno prisotno v slovenskih družinah. Ali je vaša med njimi?
Čustveno ali psihično nasilje
Mnoge stranke mi vedo povedati, da bi raje videle, da jim partner ali partnerka prisolijo krepko zaušnico, kot pa da ob prepiru umolknejo, se zaprejo v sebe in kar nekaj dni ali tednov ne spregovorijo z dotično osebo ničesar, razen morebiti povsem logističnih zadev, ki so povezane z na primer prevozom otrok na dejavnosti.
Ignoriranje je izjemno boleči način kaznovanja sočloveka in po mojem mnenju spada v kategorijo čustvenega nasilja. Kot sem že omenila v preteklosti, je ignoranca za človeka kot socialno bitje povsem nesprejemljiva. Pika!
Sedaj pa si predstavljajte, da se oče ali mami do lastnega otroka vedeta tako, kot da ga ni, se pravi da ga ignorirata. Ali pa da kričita na njega. Ali da ga zasmehujeta za vsako napakico. Ali da ga ponižujeta v smislu »itak nimaš pojma«, »iz tebe nikoli nič ne bo, ker nisi tole pravilno narisal«, »ti si zguba« ali »kdo bo pa tebe maral, ko nič ne znaš«.
No, takšnih in podobnih prepričanj, ki jih starši v izjemno čustveno uničujoči maniri vsadijo v otroka, je premnogo. Žal. In kar je najbolj strašljivo, je dejstvo, da se mnogim staršem to zdi povsem normalno in sprejemljivo, svoje čustveno nasilje nad otrokom pa opravičujejo z besedami, ki ste jih tudi vi zagotovo kdaj že slišali in sicer »pa kaj, saj je tudi meni to oče govoril, pa sem vseeno šolo naredil« in podobne nebuloze.
Ali smo res starši tako omejeni, da boleče izkušnje iz lastnega otroštva in odraščanja, ki smo jih sami sovražili in bili zaradi njih v konfliktu s svojimi starši, tako brez vesti ponavljamo na lastnih otrocih?
Sama sem sicer prepričana, da je večina staršev ljubečih in želi svojim potomcem res le najboljše in se res trudijo in izogibajo nasilju.
V kategorijo čustvenega nasilja spada tudi čustvena manipulacija in izsiljevanje.
Spada tudi povzročanje občutka krivde in njeno pripisovanje osebi, od katere nekaj zahtevamo, pa nam ni pripravljena dati – tu je mišljeno predvsem v odnosu, ne materialno.
Čustveno nasilje se izkazuje tudi skozi odvisniški partnerski odnos, ko sta oba ujeta v krog izsiljevanja, igranja žrtve in napadalca.
Med čustvena nasilja spada tudi neprestano pritoževanje, nerganje, pesimistično videnje vsega in vsakogar, preziranje dosežkov drugih, omalovaževanje drugih ljudi in njihovih lastnosti, vzvišeno in arogantno vedenje do drugih, da tudi norčevanje iz drugih ljudi lahko uvrstim v predal čustvenega nasilja.
Bodite v bodoče morebiti malce bolj pozorni na to, ali ste v bližini tečne, zoprne, negativno nastrojene osebe, ki sika, ponižujoče govori o drugih in v vsem vidi zgolj vse črno. Ste ogroženi in v primežu čustvenega nasilja. Bi predlagala, zavoljo vašega zdravja, da se takšni osebi v loku izognete.
