V tem obdobju oziroma začetni fazi, ko pride do tega, da obupamo, nas preplavi jeza. Oziroma bolje rečeno 2 vrsti jeze. Prva je tista, da smo obupali, ŽE SPET! Ker to je itak tisto, kar najboljše znamo. In druga, jeza na tiste, ki so uspešni ali jim uspe, ker nam ni. Potolažimo se s tem, da so pač rojeni pod srečno zvezdo.
Jaz ne bi zatrjevala z gotovostjo, katera od dveh je hujša. Vsaka po svoje. In kaj nam je zoper temu storiti?
To je zelo zanimivo vprašanje, kajne? In odgovor: včasih je mogoče tako tudi prav. Vse se zgodi z razlogom. Mislim, da včasih obupamo zato, ker se moramo še nekaj naučiti in še iti skozi neke lekcije. Verjamem, da vsaka stvar potrebuje svoj čas in se zgodi v določenem času, ki je najbolj primeren za nas. Zato sem morala tudi jaz obupat kar nekajkrat. Meni je bila lekcija naučiti se imeti rada in spoštovati samo sebe. Kot tudi, da je sreča odvisna le od mene. Druga najhujša lekcija pa je bila vztrajnost. Ne obupati na prvi oviri in vreči puške v koruzo. Povod za mojo »nenadno« trdno voljo in odločnost, so bili konstantni neuspehi pri iskanju službe ter propadle zveze (predvsem zadnja).
Vsi ti padci na vseh področjih so temeljili na moji odvisnosti od drugih in njihovega mnenja o meni, njihove pozornosti oziroma naklonjenosti, ki so mi jo dajali. Zaradi tega, je prihajalo do konstantnega obupavanja že na prvi oviri. Mnenje drugih je vedno štelo več, kot moje mnenje in čutenje ter dojemanje sebe. A ko vam je enkrat dovolj in se zavedate razloga zakaj obupavate, ter zraven dodate že visoko mero volje in želje, je uspeh zagotovljen. In pot nazaj se zabriše, kot zabrišejo valovi vaše sledi v pesku.
Dala bi vam rada še nekaj nasvetov. Naj vas ne bo sram, poleg branja knjig in afirmacij, meditirati, poslušati mantre, ali se poslužiti alternativnih metod zdravljenja/ čiščenja, ki jih je pri nas ogromno, kot tudi vadbe joge ne. Joga je meni veliko pomagala pri samem umirjanju duha in iskanju sebe, kot tudi moja vaditeljica joge z njenimi nasveti. Vsekakor pa se tudi o vsem kar čutite pogovarjajte z ljudmi, ki so vam blizu in tistimi, ki so to že preživeli in doživeli. Ko čutite, da bi jokali, jokajte. Ko čutite jezo, se zderite, četudi v vzglavnik. In vedno vsakomur povejte vse, kar vam leži na duši.
Shanti
