Duhovni razvoj človeka predstavlja proces samospoznavanja. Gre za spoznavanje resnične biti, prave narave človeka preko izkušenj v pojavnem svetu.
Človek iz stanja nevednosti, ko pozabi, kdo v resnici je, postopoma napreduje v spoznavanju resnice o sebi.
Človek si je na podlagi svojih nevednosti ustvaril napačno predstavo o sebi, poistovetil se je s stvarmi, ki so del pojavnega sveta, kot je telo, čustvo, misli, mnenja, želje, pričakovanja… Posledica takšnega poistovetenja pa je izkušanje trpljenja in nezadovoljstva v življenju. Takšne boleče izkušnje človeka spodbudijo, da se obrne vase in začne iskati prave vzroke za nezadovoljstvo. Usmeri se v iskanje resnice znotraj sebe. Na ta način lahko prepozna svoje napačne predstave o sebi, svoje iluzije, in jih opusti. Preko spoznavanja, kaj ni, opušča svoj napačni jaz in počasi odkriva svoj pravi jaz. Ko opusti določeno iluzijo o sebi, odkrije novo resnico o sebi.
To pridobivanje novih spoznanj in vedenj resnic o sebi predstavlja duhovno rast človeka in njegov napredek v procesu samospoznavanja. Ko človek novo vedenje brezpogojno sprejme ter mu sledi, to tudi postane. To, kar postane, izraža v življenju, in s tem pridobi nove izkušnje o sebi. Izkuša zadovoljstvo in izpolnjenost, če se izraža v skladu s svojo pravo naravo, ter nezadovoljstvo in praznost, če se izraža v skladu z napačno predstavo o sebi.
Bolj ko človek spoznava, kaj v resnici je, in temu sledi, bolj to postaja. Tisto, kar postaja, izkuša v življenju. Preko izkušenj pridobiva nova spoznanja o sebi. In tako se proces samospoznavanja nadaljuje preko vedno višjih in globljih spoznanj o sebi, dokler ne pride do popolnega izkustvenega spoznanja resnice o sebi. To je trenutek samorealizacije in osvoboditve od bremen nevednosti.
Povzeto iz knjige Človek za nove čase >> -40% popust
