Iskanje življenjskega ravnotežja

OGLAS

Zelo težko je v življenju na splošno loviti ravnotežje. Kaj pa je to »ravnotežje«? Se mi zdi, da že sama beseda pove, da je to poskus razporediti težo na obe strani »tehtnice« enako. Mogoče se še spomnite tistih starinskih vag, ki so jih imeli včasih na tržnicah? Ko so na eno strah vage, se pravi tehtnice, dali nabran recimo krompir, na drugo stran vage pa toliko in toliko uteži različnih tež, da so dobili perfektno ravnotežje in tako je prodajalec krompirja vedel, pa seveda tudi kupec, koliko tehta nabrano blago, da je lahko obračunal kupnino. Sama imam te vage močno v spominu, ko sem kot predšolski deklič s teto hodila na ‘pijaco’ v Beogradu po svežo zelenjavo, sadje in kajmak ter sem z odprtimi usti opazovala stare gospode, ko so metali različne majhne uteži na drugo stran in ocenjevali, ali je že teža blaga uravnovešena.

Ravnotežje bi zakaj sploh bilo pomembno? Kaj menite? Sama sem prepričana, da je res izjemno pomembno za vse segmente našega delovanja. Ko smo usklajeni tako z zunanjim svetom kot sami s sabo, ko se zavedamo, da je vse prav točno tako kot je, da s samozavestjo gledamo na prihodnje izzive življenja in odnosov z vedenjem, da jih zmoremo, znamo in s pogumom premagamo, v nas to seli nekakšno ravnovesje in pogum. Ne potrebujemo drame, izzivanja usode, nesrečnih in škodljivih odnosov različnih vrst, vdanosti v usodo ali pač prepustimo vajeti lastnega bivanja drugim in se potem neprestano pritožujemo. Ah, saj veste, da ko prevzamemo odgovornost za lastne odločitve, smo dovolj zreli, da tudi zavestno skušamo iskati ravnotežja znotraj nas.

Mi je prijatelj pred nekaj dnevi zelo lepo povedal definicijo »življenjskega ravnotežja« in sicer, da ko hodiš bos po vrvi, ki je napeta med dvema točkama, se pri sami hoji malce maješ na eno pa na drugo stran, a napreduješ, ko loviš ravnotežje in čutiš kje je sredina, kajne? Kaj se zgodi, če se ustaviš ali mnogo preveč nagneš na eno stran? Padeš dol!

OGLAS

Ko pretiravamo z bilo čim, verjamem da slej kot prej pride do tega, da se moraš ustaviti, pa je to lahko bolezen, poškodba, nesreča, skratka nekaj, kar se zgodi, ker posameznik ne pozna meje in se ne ustavi pravočasno.

Zagotovo poznate sindrom izgorelosti ali kronično izčrpanost, hudih poškodb ali tragedij znotraj domačih zidov.

Zakaj pride do tega? Deloholik dela in dela po cele dneve, ne zna se upreti in zavrniti novo goro dela, ja hoče biti najbolj priden in storilen. Športnik športa in trenira v vseh mogočih vremenskih pogojih po cele dneve in vedno pove, kako je srečen, ko teče maratone in gre tekmovat v različnih izčrpljujočih preizkušnjah ali ko se oseba zapleta vedno znova v patološke nezdrave partnerske odnose, ki vodijo vedno bolj v globine bolečih izkušenj zlorabe in nasilja.

Menim, da je pri vseh na grobo opisanih primerih skupni imenovalec ta, da ni nihče od njih pristaš iskanja ravnotežja. Sploh jim na kraj pameti ne pride, da bi deloholik rekel nadrejenemu, da nove zadolžitve ne bo sprejel, ker bo poslej vsako popoldne preživljal s svojo družino in majhnimi otroki in tako uravnovesil službeni in osebni oziroma družinski del življenja. Športniku nikoli ne bo švignilo v glavo, da kakšen dan počiva doma in zgolj regenerira izčrpano telo, saj bo imel slabo vest, da tisti dan ni opravil treninga in s tem seveda ni možno ravnovesje. Zloraba znotraj odnosov pa tudi sama od sebe nikoli ne pojenja, vedno se žal mora zgoditi nek prelom, nasilni izbruh ali pobeg, da se razreši patološki nasilni odnos.

Sama z leti vedno bolj ugotavljam, da sem pristaš iskanja ravnotežja. Da sem najbolj mirna, srečna in zadovoljna, ko v sebi čutim tisti notranji mir, ki je posledica realiziranih potreb, idej in želja, kot nekakšna mineštra mojih notranjih stanj. In takrat sem si v redu. In čutim, da je vse prav točno tako kot je. In začutim popoln in globok mir v sebi. Mislim, da tudi to nekaj šteje.