Vsak preboj zahteva izstop iz cone udobja

Brez prebojev ni osebne in duhovne rasti.

Sama notranje preboje dojemam kot nadgradnjo svoje najboljše različice sebe. Podobno kot velja za računalniške programe, da po nadgradnji delujejo boljše, tudi ljudje po svojih prebojih postajamo bolj zavestni. S tem pa življenje začenjamo dojemati s precej širše perspektive.

Preboj se redko zgodi v enem trenutku, ki si ga človek zapomni kot prelomnega. Veliko pogosteje se naredi v nekem daljšem časovnem obdobju, kot posledica različnih notranjih procesov, ki se dogajajo hkrati, dokler se naš energetski, mentalni, čustveni in celični ustroj tako ne spremeni, da se zavemo, da smo drugačni.

Vsak preboj zahteva izstop iz cone udobja.

Ker iz te običajno neradi izstopimo prostovoljno, nam največkrat pomaga življenje. Tako da nas začne stiskati, ker ne živimo, kot si želimo. Nam vzame pomemben odnos ali pa nas nepričakovano vrže v kakšnega novega, takšnega, ki od nas zahteva, da se v njem popolnoma razgalimo. Nam odvzame službo ali pa nam pošlje sanjsko priložnost, ki se je ustrašimo. Nam zamaje zdravje ali zruši naša trdno zasidrana prepričanja. Življenje zna biti pri tem zelo kreativno, na trenutke ima, vsaj v mojem primeru, celo malce ironičen smisel za humor.

OGLAS

“Vsak preboj zahteva izstop iz cone udobja. Ker iz te običajno neradi izstopimo prostovoljno, nam največkrat pomaga življenje.”

Ko nas življenje začne metati iz cone udobja, za to najame pomočnike. Ti v nas sprožajo točno tisto, kar se mora najprej osvoboditi. Jaz tem pomočnikom rečem sprožilci in so vseh vrst. Najbolj močni so seveda tisti, ki so nam čustveno najbolj blizu, ker nas oni po eni strani najbolj poznajo, po drugi pa se jim najtežje izognemo. Možu, otrokom ali mami se je pač težje izogibati kot prodajalki v sosednjem Hoferju.

Obstajajo pa tudi druge vrste sprožilci. Če se v nas nabira jeza, ki si je ne priznamo, bodo naši sprožilci lahko tudi policist, ki nam bo napisal kazen, ker smo za 5 km/uro presegli omejitev, neznanec na cesti, ki se bo nenamerno zaletel v nas, TV dnevnik ali objava na Facebooku.

Če moramo razrešiti svojo manjvrednost, bodo naši sprožilci vse situacije, v katerih se ne bomo počutili (dovolj) sposobni, sprejeti, ljubljeni, slišani …

Ko se tako znajdemo v coni neudobja z različnimi sprožilci, ki vsi pritiskajo na eno in isto točko, je najbolj naraven odziv, da se hočemo temu cirkusu izogniti. Vendar pa to samo podaljša agonijo. Ko sem sama delala svoje preboje, sem ugotovila, da so pravzaprav ravno sprožilci lahko tudi naši pomočniki. Zakaj?

Najprej zato, ker nam pomagajo ozavestiti, kaj se nam dogaja. So naše ogledalo, ki nam kaže, kaj se kuha v nas. Če torej zaznamo, da se nam dalj časa ob določenih ljudeh ali enih in istih situacijah pojavljajo eni in isti (neprijetni) čustveni odzivi, je to znak, da se hoče nekaj znotraj nas razrešiti, se osvoboditi. In to največkrat s sprožilci samimi nima nobene veze. Oni so samo orodje življenja.

Hkrati lahko v določenih primerih sprožilce kot orodje uporabimo tudi sami, predvsem pri osvobajanju nepredelanih ali potlačenih čustev. Sama sem ugotovila, da je včasih, ko za razrešitev mojih čustvenih nabojev ne pomaga nobena preizkušena metoda, najbolje, da okrepim sprožilca. Takrat sama sebe zavestno porinem v situacijo, ki me čustveno potisne čez rob. Kajti šele, ko se odpre srž bolečine, se lahko začne tudi transformacija in zdravljenje. Seveda pa takšnega zavestnega in izrednega izpostavljanja čustvenemu razsutju z namenom zdravljenja, ne smemo zamenjavati s pasivnim trpljenjem ob dolgotrajnem vztrajanju v nezdravih situacijah. To je popolnoma druga zgodba.

Vsak preboj je edinstven. Ne moremo jih primerjati med seboj, niti naših lastnih ne, kaj šele drugih. Vsak je svoja zgodba, ki se odvije v svojem časovnem okvirju in svoji intenziteti. Nekaj pa jim je vendarle skupno. Po vsakem se počutimo svobodnejše in lahkotnejše, kot smo se prej. In že zato jih je vredno delati.