Bil je en dan, za zjokat. Saj ne, da bi imela kakšen vzrok za to, vsaj ne bistven. Enostavno se je vse zrušilo na mojo glavo, služba, dom, otroci, starši, … Saj pravim, dan za sesti v kot in se smiliti sami sebi. Točno to sem tudi počela in če povem po pravici, se mi je zdelo čisto upravičeno in fajn. Ja, fajn. Ta misel mi je priletela v glavo, ko sem sedela vsa objokana in se pritoževala nad nesrečno dušo, ki ji je najbolj hudo na tem svetu in je nihče ne razume, to sem jaz, seveda. Odgnala sem to misel: » kaj se spet oni tam zgoraj gredo« in se dalje smilila sama sebi. Zopet nežen glas: »Uživaš?« Čutila sem jezo, ki je kar naraščala: » Ne ne uživam, jebela cesta in tako dalje …« Spet glas: »Ti je všeč takšen občutek?«. Dobro, sem si mislila, očitno ne bodo nehali.
Zdaj bi mi prav prišla kakšna roka, ki bi me pobožala po glavi, nekdo, ki bi mi dal prav, ki bi mi priznal, da sem res najbolj uboga in nerazumljena duša na tem svetu. Okoli mene sem začutila nežno valovanje, zavedela sem se, da nisem sama. Z mano so bili moji vodniki, na travniku so se prikazali samorogi. Solze so se posušile in morala sem se nasmehniti. Dvignila sem glavo, pogledala v sonce in si priznala, ja, všeč mi je ta občutek. Enostavno paše, da sem na trenutke nemočna in se smilim sama sebi. Biti močan in samozavesten je pravzaprav kar naporno. Za trenutek sem si želela biti majhna punčka z majhnimi problemi. Sem pa hvaležna, da imajo moji vodniki razumevanje, da so prisotni, drugega ne potrebujem, samo podporo v dobrem in slabem dnevu.
V resnici vem, da lep je dan, lepo je to naše življenje, ki ga živimo, tukaj in zdaj.
