Ali ste kdaj podvomili o pravilih, ki jim sledite že vse življenje?

Ali ste kdaj razmišljali o tem, da delovanje sveta večinoma urejajo pravila, ki jih prenašamo iz roda v rod?

Vse zamisli, ki so nam drage – naša identiteta, naša vera, naša narodnost, naša prepričanja o svetu – niso nič drugega kot miselni konstrukti, ki smo se jim odločili verjeti.

OGLAS

Kazalo

Pravila, kako živeti, smo večinoma prevzeli od drugih

Ljudje smo veliko manj racionalni, kot si predstavljamo. Številne zamisli, ki so nam ljube in se jih oklepamo kot »resnic«, se zrušijo, če si jih podrobno ogledamo. Naši miselni konstrukti o svetu se lahko spremenijo, prilagodijo, razširijo in skrčijo, ko človeške kulture, ideologije in mnenja trčijo med seboj.

Nič ni narobe, če prevzamemo zamisli skupnosti, v kateri živimo. Toda v luči znatnih sprememb, ki jih naš svet doživlja z vrtoglavo hitrostjo, sledenje množicam in življenje, ki je skladno z ustaljenimi načini delovanja, to ni pot, ki bi vodila do izjemnosti. Zamislim in kulturam je usojeno, da se razvijajo in spreminjajo, in v našem najvišjem interesu je, da o njih izrazimo svoje dvome.

Vishen Lakhiani, lastnik Mindvalleya, največje spletne platforme za osebno rast na svetu, in avtor knjižne uspešnice Koda izjemnega uma, za takšna pravila uporablja izraz bedarila. Bedarilo je bedasto pravilo, ki smo ga sprejeli, da bi poenostavili naše razumevanje sveta.

Bedarila nam preda naše pleme – pogosto so to naša družina, kultura in izobraževalni sistem. Ali se na primer spomnite, da ste sami izbrali svojo veroizpoved? Pa tudi, kako ste si ustvarili predstave o ljubezni, denarju ali tem, kakšno je življenje? Večina ljudi se tega ne spomni. Veliko pravil, ki najbolj vplivajo na to, kako živimo, smo sprejeli od drugih. Ta pravila pa so tesno povezana z vrednotenjem tega, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je pravilno in kaj napačno.

Veliko pravil je zastarelih

Vsak od nas upošteva na tisoče pravil. Kadar nismo prepričani, kaj storiti, sledimo zgledu prednikov. Otroci sledijo svojim staršem, ki so sledili svojim staršem, ki so sledili svojim, in tako nazaj v času. To pomeni, da pogosto sploh nismo kristjani ali judje, politični desničarji ali levičarji zato, ker smo se tako odločili, ampak preprosto zato, ker smo se rodili v določeni družini ob določenem času in smo zaradi družbenega pogojevanja sprejeli določena prepričanja.

Z evolucijskega vidika je razvidno, da je posnemanje vzorcev, ki so jih oblikovali predniki, lahko učinkovito. Zamisli o tem, kako žeti, loviti, kuhati in se sporazumevati, se prenašajo iz roda v rod ter civilizaciji omogočajo, da sčasoma postaja večja in vse bolj zapletena.

Vendar to hkrati pomeni, da morda živimo v skladu z modeli, ki niso bili posodobljeni že leta, desetletja in celo stoletja. Naj se zdi slepo sledenje še tako učinkovito, tako početje ni vedno najbolj umno. Ko si jih pobliže ogledamo, opazimo, da so nam bedarila vsilili, ker je tako za vse najlažje. Podvomiti o bedarilih in jih skušati razumeti pa pomeni, da smo naredili korak proti izjemnemu življenju.

Zgodba o hinduizmu in hamburgerjih

Vishen je o bedarilih prvič podvomil, ko mu je bilo devet let. Takrat so v bližini njegovega doma odprli McDonald’s. Kamor koli se je obrnil, se mu je zdelo, da vidi oglase, na katerih so bile slike mikavnih McDonald’sovih cheeseburgerjev. Ampak vzgojen je bil kot hindujec, zato mu je bilo rečeno, da govedine ne sme jesti. Čeprav še nikoli ni pokusil govedine, pa je zaradi vseh tistih oglasov sklepal, da so McDonald’sovi hamburgerji najboljša hrana na svetu. Pri tem ga je oviralo samo to, da z vidika njegove kulture ne bi smel jesti govedine, da ne bi ujezil bogov (ali pa bi se zgodilo še kaj hujšega).

Starši so ga zmeraj spodbujali, da vse postavlja pod vprašaj, zato je brez zadržkov prosil mamo, naj mu razloži, zakaj ne sme jesti govedine. Odgovorila mu je, da je to del kulture in religije njihove družine. »Ampak drugi jedo govedino. Zakaj je potem hindujci ne smemo jesti?« je vztrajal.

Bila je modra učiteljica, zato mu je odgovorila: »Zakaj tega ne ugotoviš sam?« Takrat še niso poznali interneta, zato se je poglobil v Britansko enciklopedijo in razvil teorijo, o kateri je nato poročal materi: »Mama, mislim, da so bile krave hišni ljubljenčki starodavnih hindujcev, ker so nežne in imajo lepe, velike oči. Krave pa so bile tudi zelo koristne: orale so polja in dajale mleko. Morda je to razlog, zakaj hindujci takrat niso jedli govedine, saj so imeli na voljo koze, prašiče in druge živali, ki niso tako kul. Ampak kolikor vem, imamo doma psa, in ne krave, zato mislim, da bi mi morala dovoliti, da jem goveje hamburgerje.«

Njegova mama se je strinjala, in tako je lahko prvič v življenju pokusil goveji hamburger. Vishen pravi, da sploh ni bil tako dober, kot so govorili. Pa vendar – bum! Dogmatični model stvarnosti, ki mu je bil privzgojen in mu je slepo sledil, se je preprosto razblinil.

Katera pravila, ki jim sledite, temeljijo na tradiciji, ne pa razumu?

Vzemite si trenutek in razmislite o verskih in kulturnih normah, ki so vam bile predane. Koliko je takih, za katere lahko resnično rečete, da temeljijo na razumu? Morda so zastarele ali pa so današnji misleci in raziskovalci dokazali, da so neresnične. Veliko je tudi takih, ki nam utegnejo povzročiti neznosno bolečino. To ne pomeni, da morate zdaj takoj zavrniti vsa pravila, ki ste jim sledili doslej. Pomembno pa je, da se o pravilih, po katerih živite, vedno znova vprašujete, če želite živeti skladno s ključem, ki najbolje zrcali vaše cilje in potrebe. »Moja družina/kultura/narod to počne že od nekdaj« ni sprejemljiva utemeljitev.