Tam, kjer se srce sreča s pogumom… Situacija, v kateri si, ni kazen. Je ogledalo. Odsev vsakega »ne bom zdaj«, vsakega »to še ni dovolj narobe, da bi odšel«, vsakega »mogoče bo sčasoma bolje«. A življenje ne čaka. Zdaj te vodi tja, kjer ni več prostora za nedokončano. Tja, kjer vsaka odločitev kliče po jasnosti. Kjer izbira ni več udobje – temveč odgovornost. Zdaj vidiš, kaj je bilo nekoč zavito v prijazne laži. Kaj je bilo zapakirano v ustrezanje, v kompromise, ki so vsak dan po tihem zniževali tvojo svetlobo. In ko duša pravi »ne več«, se svet odzove. Ne da te kaznuje. Da ti pokaže. Da te vodi nazaj k sebi.
Ali boli? Seveda. A bolj kot bolečina izgube boli spoznanje, da si se predolgo oddaljeval od sebe. Bolj kot konec odnosa boli tišina, v kateri si ostajal, da ne bi vznemiril miru, ki sploh ni bil tvoj. Bolj kot resnica boli čas, ko si jo vedel – a je nisi živel. Duša ne trpi zaradi spremembe. Trpi, ker prepozno pride do nje. Zato ne čakaj več. Ne prestavljaj. Ne pogleduj nazaj v upanju, da bo nekaj tam zdaj videti drugače. Ne bo. Tisto, kar te kliče, je naprej. Naprej – tam, kjer ni več prostora za skoraj. Tam, kjer nisi več samo del zgodbe nekoga drugega, temveč pišeš svojo. Tam, kjer je vsak da svet, ki ga soustvarjaš. Tam, kjer si. Ne tisti, ki si bil. Ne tisti, ki bi moral biti.
Ampak ti. Zdaj. Tukaj. Vse, kar razpada, razpada, ker ni več tvoje. Pusti, da gre. Pusti, da odpade. Kot listi odpadejo jeseni, da lahko pomlad spet razcveti drevo. Ne oklepaj se hladu iz navade. Ne imej strahu pred praznino – tja prihaja življenje. Zdaj je čas, da ustaviš notranji beg. Ne potrebuješ več igrati močnega, če si ranjen. Ne potrebuješ več igrati srečnega, če si žalosten. Ne potrebuješ več skrivati, da veš – ker veš. In ker si vedel že dolgo. Resnica je kot voda: pot najde sama. In če jo zapiraš, bo našla pot skozi razpoke. Včasih tudi s silo. A ko jo spustiš, pride mir. Ko rečeš »da« svoji duši, ko izbereš, kar čutiš, ne kar bi moral – svet utihne. In hkrati zaigra. Ne bo nujno lažje. A bo tvoje. In kar je tvoje, te hrani.
Kdo si? Sploh veš?
