DVOGOVORI Z NJIM/NJO

OGLAS

Tek po gozdu je moj način rekreacije, sproščanja, razmišljanja, kontemplacije in meditacije. Nikoli ne vem, kaj se mi bo “zgodilo”, vem pa, da komaj čakam naslednjega teka. Sledi nekaj lepopisno zapisanih utrinkov…

OGLAS

Neki dan, v gozdu, neslišno kričanje:
– Pomoč! Prosim Pomoč! Prooosiiim…
ON: Zakaj “zvoniš na moj zvonec”?
– Potrebujem nekoga… Kogarkoli… Da mi pomaga prebroditi težave.
ON: Aha. Zakaj pa ne zvoniš pri sosedovih?
– Sem že. Velikokrat.
ON: Pa?
– Nič bolje. Bolj se trudim, manj obvladujem.
ON: In zdaj, meniš, bo drugače?
– Čisto sem obupan. Na dnu. V takem stanju se ljudje obračajo nate, a ne?
ON: Jaz sem, torej misliš, tvoja zadnja možnost?
– Najbrž… Upam…
ON: Hmm. “Upam” ni dovolj. “Najbrž” pa sploh ne. Kaj iščeš: prijatelja ali učitelja?
– Oboje – verjetno.
ON: Prav. Lahko sem tvoj prijatelj. Tudi učitelj. Ampak imam nekaj opozoril zate. Najino prijateljstvo bo imelo točno takšno vrednost, kot jo daješ sam sebi. Pomagam ti lahko le toliko, kot imaš lastne volje za spremembo. Moja pomoč bo zalegla točno toliko, kot zaupaš sam sebi. In jaz bom tebi učitelj točno toliko, kot boš ti želel biti učenec.
Bo šlo?
– …

Oni dan v gozdu med tekom, sredi zagrenjenosti s temačnimi mislimi zaradi skrbi.
ONA: Zelo te boli…noga.
– Kaj? … Noga da me boli? Ne, noga ne, skrbi me.
ONA: Kaj bi naredil, če bi te bolela noga?
– Potem ne bi šel na tek.
ONA: Torej bi poskrbel za bolečine v svoji nogi?
– Ja… Na nek način ja, bi.
ONA: Vsaka skrbna mati poskrbi za svojega otroka, če ga kaj boli, a ne?
– S tem bi se strinjal.
ONA: Vabim te da se mi zavestno pridružiš in v moji družbi tako tudi ostaneš. Potem bom, tako kot skrbna mati, poskrbela za tvoje bolečine. Veš, tudi jaz ne maram “bolečin v svoji nogi”. Tvoja bolečina bo moja bolečina. Tvoja skrb – moja skrb. Tvoja želja – moja želja.
Imam pa eno opozorilo zate.
– Kot vsaka mama… In to je?
ONA: Strahovi implicirajo neželjeno željo in jaz jo bom primorana uresničiti.
– Uf. Ta bo težka.
ONA: Prav. Kakor želiš. Vendar že naslednji trenutek ti dam novo priložnost.

Neki dan ko sem med tekom bentil.
– Bla bla bla… presneto….bla bla… zakaj? jebelacesta…
ON: Govoriš meni, ali sebi?
– O, hvala bogu, da si se oglasil.
ON: Ha Ha Ha!
– Kaj pa je smešno?
ON: Ti! “Hvala bogu, da si se oglasil”
– No, meni pa ni smešno; vprašam te: zakaj v resnici nimam svobodne volje?
ON: A nimaš je?
– Ne. No, precej malo. Ampak razni “učitelji” govorijo da je to stvarstvo svobodne volje!
ON: Saj je!
– Jaz tega ne čutim ravno.
ON: Vsako bitje ima svoj potencial svobodne volje. A le najvišji Stvarnik ima absolutno svobodno voljo. V tvojem potencialu ni tiste svobodne volje, ki ti ni bila dodeljena. Pravzaprav pa to ni res. Ti imaš absolutno svodobno voljo in hkrati vse ostale, na različnih nivojih, pač odvisno kdo Ti Si v nekem trenutku.
– Haaa?
ON: Bom poskusil pojasniti. Na sferi Zemlje ne moreš skočiti v zrak brez pomagal v višino pet metrov, je res?
– Res.
ON: Torej bitje Zemlje ti dopušča potencialno množico svobodne volje, ali drugače rečeno, te omejuje v tvoji svobodni volji. Seveda, skakanje v zrak je primer iz fizičnega nivoja, a prav tako, te omejuje na nefizičnih nivojih. Vendar ker si nefizičnega potenciala ne moreš docela predstavljati, niti ne zaznaš vseh omejitev. Bitju Zemlje je dodelil potencial svobodne volje Logos Sonca. Njemu Logos Rimske ceste. In tako dalje, do najvišjega Stvarnika.
– Torej imam prav, da se počutim omejeno.
ON: Po drugi strani pa si ti iskra najvišjega Stvarnika in v tej iskri se skrivajo vsi potenciali. Če bi resnično uspel najti Stvarnika v sebi, bi začutil absolutno svobodno voljo. Vendar pa tudi takrat ne bi mogel skočiti v višino pet metrov. Vedel pa bi nedvomno, da Si se s svobodno voljo tako odločil.
– Vedno bolj sem zmeden…
ON: No pa poglejva še en vidik. Svobodno voljo si si določil tudi Sam – zdaj nagovarjam tvoj višji Jaz, ali tvojo dušo, če hočeš – torej, bodisi tvoja duša sama, ali v sodelovanju z ustrezno duhovno avtoriteto, odvisno od razvitosti duše. Kako? S potnim nalogom inkarnacije – s svobodnim dogovorom, kaj je za dušo dobro v smislu razvoja. V tej inkarnaciji žal ne boš postal kralj. Niti predsednik. In še marsikaj ne. Vendar pa to ni tako problematično.
– Kaj pa je problematično?
ON: Ti.
– Ne razumem.
ON: Pritožuješ se, česa nimaš, ali ne moreš, v resnici pa ne izkoristiš niti tistega potenciala svodobne volje, ki ti je predinkarnacijsko namenjen, da bi dosegel vse kar lahko. Že v naprej pa ti moram povedati, da svoje dosežke ne meri po materiji zbrani okoli tebe, ampak po svetlobi. In pa, pazi na odzive; v mislih, besedah in dejanjih, kajti v njih se skriva več svobode, kot si misliš.
Verjameš da se lahko v življenju odločaš o pomembnih rečeh?
– Kaj se ne?
ON: Žal, ne. To je bilo Že opravljeno. Tvoje ‘delo’ zdaj je, da razumeš, zakaj Si se ŽE tako, in to svobodno, odločil. V tem trudu po razumevanju se skriva svodobna volja po odzivu, o katerem sem govoril.