V mnogih prispevkih vseh oblik zapisa in v vseh sporočilnih medijih dostopnih, ki vsebinsko pretežno segajo na področne teme duhovnosti, je velikokrat izpostavljen opomnik, da se moraš imeti res rad – da moraš imeti najprej rad sebe; v prevodu marsikdo sicer zelo površno zaključi sporočilo s povzetkom, da imamo preveč radi druge, raje kot sebe.
In velikokrat se fokusira vsak nase na način, da se skuša izboljšati skozi raznotere sfere, včasih se zgodi, da je pri tem tudi izključujoč in se skuša v teh svetovih sam s sabo znajti na način, da sprijaznjenost z odpovedjo tistemu nečemu z nekom v njem leže bolj nalahno. Eni temu, ne glede na spust v sfere samoanalize in (morebitni) angažma za spremembe v sebi hladno sprijaznjeno rečejo razum – da pogledajo na svoj svet vezi in odnosov pač objektivno, rezervirano hladno in z rahlim priokusom kalkulacije, da se stvar ne more iziti kot bi bilo edino zares dovolj vredno žrtve poti do tja, saj pač ne živimo v filmu klasičnega romantično obarvanega žanra.
In potem je velikokrat tak pogled na celotno reč radikalen, absolutizirano se posplošeno vnaprej ta(k) nekdo nekje odpove vsem priložnostim, da bi se lahko nek scenarij sploh dodobra domislilo, kaj šele poskusilo igrati vlogo v tem neposnetem filmu dvosmerne vzajemnosti, ki diši po pojmih, pospravljenih v predal “Ljubezen“. In zavoljo predstave nekega miru, urejenosti in manj skrbi na vekah, preden se leže v počitek do nadaljnjega zavestno zavednega bivanja na (bolj) varen način, se načrtno vede človek prikrajša za vse tisto, kar bi lahko sicer pospešilo njegov utrip na tisti dober, edino takrat tak način.
Lahko je biti vesten glede vseh modrih rekov in vodil, da vsaj sem ter tja res uživaš življenje, kadar gre za občasno zavedno izpostavljanje nekega konkretnega trenutka, ki ga vendarle spoznaš za vrednega te izpostavitve. A vse tiste spontane, sprotne lepote, ki ti vlijejo dodatne moči za lahkotnejši preboj skozi vse, ker ti jih energijsko (nenačrtno) predajo drugi, so nekaj, česar se do precejšnje ravni ne more nadomestiti.
Vsaj ne tako, da prikrajšanje še vedno ne bi sem ter tja popraskalo po tvoji notranji vesti do sebe, ki se vztrajno izogibaš vprašanja, ali vendarle ne zamujaš nečesa res – ravno zaradi zamujenosti – vrednega obžalovanja zaradi samega neizkustva. Ena izmed bistvenih komponent (za)upanja v dobro je vseeno tista ljubezen, ki se obrača navzven in nazaj noter, vmes oplemenitena.
V podčrtanje vsega zapisanega vas napotujem tudi v zadesk na sledeč zapis na mojem blogu: https://wingia.blog/2023/10/04/pod-katerim-zavihkom-knjige-spletne-strani-ali-zepa-rokava-si-pustila-tisto-nekaj-res-vrednega-ti-tisto-je-tisto-nekaj-cesar-se-pod-mus-ne-izgubi/
